Šaleška planinska pot

Med tekom in hojo v bližnji okolici sem večkrat opazil table, ki označujejo Šaleško planinsko pot. Zanimalo me je, kje poteka ter koliko je dolga, zato sem pričel s pridobivanjem informacij. Kmalu sem prišel na idejo, da bi bil to dober izziv, ki bi se ga dalo opraviti v enem kosu. Našel sem sem tudi blog zapis Janija Marna, ki jo je že pretekel.

Lani proti koncu sezone, sem se prijavil na modro progo ultra maratona 100 milj Istre, ki bi moral biti konec aprila letos. Tam bi premagoval 128 km dolgo pot. Rabil sem nekaj daljših treningov, zato sem se odločil najprej v dveh delih raziskati ŠPP. Tako sem spoznal celotno pot in bil pripravljen, da jo opravim v enem kosu, brez težav z navigiranjem.

Nameraval sem se je lotiti konec februarja skupaj z nekaj tekaškimi prijatelji, pa ostali takrat niso imeli na razpolago časa, zato sem se sam odpravil čez Pohorje – od Maribora do Slovenj Gradca. Potem se je pojavila pandemija, zaradi katere so 100 milj Istre prestavili na september. Bil sem v dobri fizični pripravljenosti, zato je ŠPP še vedno bila mikaven izziv namesto tekme v Istri. Pa tudi dober trening. Za konec aprila so ostali prijatelji potrdili udeležbo, zato sem že komaj čakal, da pride dan, ko se bomo odpravili na pot.

Da bi si lažje predstavljali kaj nas čaka, sem izdelal višinski profil, ter zemljevid poti. Na tej povezavi je tudi interaktivni zemljevid, ter možnost prenosa GPS sledi v GPX formatu.

Preostalo mi je samo še, da si pripravim vse za na pot. Opremo, hrano, ter vse skupaj spakiram v nahrbtnik. Ko sem dal vse na kup, se mi je najprej zdelo da pretiravam, a v samooskrbi je drugače, kot če imaš vsakih 10 – 15 kilometrov okrepčevalno postajo.

Dogovorili smo se, da krenemo ob pol štirih zjutraj, glede na to da bomo na poti dobršen del dneva. Vremenska napoved je bila obetavna: sončno z občasno povečano oblačnostjo, ter v popoldanskem času možne plohe. Dobili smo se nekaj minut prej, si zategnili čevlje, na glave nadeli svetilke, si zaželeli srečno pot in že smo tekli. Nekaj korakov, do prvih stopnic, ki vodijo na Šaleški grad, po njih pa smo se vzpeli bolj zmerno, vendar tudi ne turistično. Čakal nas je še dolg dan.

Nadaljevali smo mimo kmetije Tuševo, kjer se je odprl prvi pogled na luči v dolini. Naprej je pot vodila skozi Lopatnik, okoli Ramšakovega vrha, od tam pa do planinskega doma pod Paškim Kozjakom. Dom je od lani zaprt, kar je kar malo žalostno za planince, ki obiskujejo ta del hribovja.

Še vzpon do cerkve sv. Jošta na vrhu, pa smo se že spuščali proti Hudi luknji. Vmes se je začelo daniti in glede na zadano časovnico smo malenkost zaostajali. A nič zato, cilj te dogodivščine je bil, da vsi skupaj pridemo do konca, ne da tekmujemo s časom, ali med sabo. Za hip se ustavimo, da posnamemo nekaj fotografij in že gremo dalje.

Sledil je precej strm vzpon do Završ, mimo dveh jam, Špehovka in Pilanica. Ta del poti je zame najlepši. Ko smo se dovolj dvignili, se je zopet odprl pogled na Dolič, ter lepo smo videli Paški Kozjak, ki je bil že za nami. V Završah smo prišli najprej do šole potem pa mimo cerkve sv. Vida in nato še sv. Ruperta, ki stoji ob gostilni Meh.

Čas je bil za prve sendviče, saj se prazne vreče težko premikajo naprej. Iz preteklih izkušenj na daljših razdaljah vem, da je treba konstantno nekaj dajati v želodec, saj v nasprotnem primeru pride do težav. Izkoristil smo ravni del poti in med hojo pomalicali. Iz Završ se spustimo proti dolini Ponikve, potem pa se spet dvignemo do Metula na Graški gori, kjer je ena izmed kontrolnih točk. Žigov na poti nismo pobirali, saj bi nam to vzelo nekaj časa, sploh tam, kjer niso prosto dostopni zunaj.

Iz Graške gore smo preko Jesenjakovega vrha nadaljevali v smeri Razborja. Sonce je bilo vedno višje, zato je nekaterim že primanjkovalo vode. Na tem delu pot poteka kar nekaj časa po asfaltni cesti, zato je morda malo dolgočasno. A ne za dolgo, saj se kmalu usmerimo na gozdno pot, ki nas pripelje na čudovit zelen travnik, od koder se vidi celotno Šaleško dolino. sedaj smo si lahko odgovorili na vprašanje, ki smo ga izmenjujoče v šali zastavljali drug drugemu: “A je še daleč?”

V Razborju pri cerkvi smo si napolnili bidone, ter se nato spustili v dolino Velunje. Ker se pot zopet obrne navzgor, nam ni preostalo drugega, kot da zopet zagrizemo v strmino. Po slabe pol ure prispemo v Zavodnje, kjer se usmerimo proti Kavčnikovi domačiji. Spet tri kilometre asfalta do Žlebnika. Na tej domačiji je leta 1944 padel naš pesnik Karel Destovnik – Kajuh. Poleg hiše stoji lepo urejena spominska soba. Priporočam obisk.

Iz ceste smo se usmerili nazaj v gozd, proti Slemenu. Ko smo prispeli do Andrejevega doma, smo morali zopet napolniti izpraznjene zaloge vode. Bilo je kar toplo, a na srečo še ne vroče. Sledil je spust po cesti do Belih vod, ter okoli sv. Križa do vodnega zajetja Ljubija. Sreča je bila na naši strani, saj so za ta del poti sonce prekrili oblaki.

Bili smo že konkretno čez polovico poti in tudi ura je kazala čez poldne. Prečkali smo Lepo njivo, ter napredovali proti Skornem. Tam na vrhu stoji cerkev sv. Antona. Tega “Tona” pa ni bilo od nikoder na spregled, saj se je pot že kar malo vlekla. Sčasoma se je Tona vendarle pojavil za ovinkom, zato smo se z olajšanjem spet spuščali proti dolini Penk. Tam nas je čakala okrepčevalna postaja (hvala Nataša), s toplim obrokom, ki ga je prejšnji večer pripravila moja draga (hvala Vanja). Lepo se je bilo na kratko odpočiti in obenem dati v želodec nekaj konkretnega.

Treba je bilo naprej, zato nismo posedali predolgo. Pot nas je naprej peljala proti Velikem vrhu, ter od tam na Goro Oljko. S polnim trebuhom je spet šlo kar malo lažje. Padel sem v pravi ritem in šlo je kot po maslu. Iz Gore Oljke smo se spustili do kmetije Jug, potem pa krenili proti Andražu pri Polzeli. Tam smo se priključili Andraški poti, kateri smo sledili do kmetije Koška.

Bližali smo se končnemu cilju, a čakalo nas je še nekje 10 kilometrov. Prečkali smo hrib Kozjak ter se spustili do Šentilja pri Velenju. Spominjal sem se občutkov, ko sem ta del poti opravljal prvič. Deževalo je in pihalo, zato sem takrat v mislih kar malo obupaval, ker ni bilo še nekaj časa nobenega zavetja. Tokrat je vreme precej bolj prizanesljivo. Poleg tega je pomlad v polnem razmahu, vse cveti in diši, drevje pa je ravno ozelenelo.

Nad Vinsko goro so se zbirali temni oblaki in na Ramšakovem vrhu je očitno deževalo, saj se je tam pojavila mavrica. Mimo kmetije Venturin se je pričel še zadnji vzpon proti vrhu Kožlja. Števec premaganih višinskih metrov je obrnil četrto tisočico, vmes pa je prineslo nekaj dežnih kapelj. Zadnji vrh je osvojen! Spustimo se iz Kožlja, ter se za skakalnico vzpnemo do Velenjskega gradu. S tem je pot uradno zaključena. Okoli 92 kilometrov je naneslo, v 16 urah in nekaj. Še slika za spomin in lahko se odpravimo vsak do svojega doma, polni vtisov in lepih spominov.

Pot je zanimiva, razgibana in sploh v tem letnem času čudovita. Na določenih odsekih je malce slabo označena, zato je dobro imeti zemljevid, GPS sled ali podroben opis poti, da ne izgubljamo časa po nepotrebnem. Teren je večino časa nezahteven, je pa priporočljivo imeti palice za tiste bolj strme dele. Planinci v dobri formi jo prehodijo v 3-4 etapah.

Izziv je izpolnjen, tako da bom imel sedaj nekaj časa nalogo poiskati novo krožno traso za kakšen podoben podvig.

Spodaj je še nekaj slik in animacija GPS sledi.