Par dni nazaj sem med prebiranjem novic na družabnem omrežju naletel na žalostno zgodbo o agresiji lovcev nad domačimi živalmi v moji okolici. Želel sem že napisati svoj komentar pod objavo, pa sem si rekel: zakaj bi se (tako kot že prevečkrat) spuščal v nesmiselni besedni dvoboj z neznanci in tako tratil svoj čas? Na koncu tako ali tako vsak verjame v svoje vrednote. Nima smisla prepričevati druge v nekaj česar ne želijo slišati. Nato sem sklenil, da bom objavo delil na svojem profilu in napisal nekaj stavkov o tem. Potem sem se spomnil, saj imam sedaj čisto svoj blog, na katerem lahko malce bolj na dolgo napišem nekaj o tem in tako sem pristal tukaj.
Na tem mestu ne bom opisoval zgražanja nad lovci, o tem presodite sami, saj je zapisana le ena plat zgodbe. Nikakor ne opravičujem takšnega ravnanja in se ne morem strinjati z njim, ravno nasprotno. Mi pa nikakor ne gre iz glave, po prebiranju komentarjev pod objavo, v kakšni družbi živimo. Kako daleč pred seboj sploh vidimo ? Večina komentarjev je zeleno bratovščino označevala za skrajne podleže in bando, ter pijance.
Mimogrede, šala lovce opisuje takole: to je skupina oboroženih moških, ki se skozi gozd giblje proti najbližji gostilni. Ne reče se zastonj, da je v vsaki šali nekaj resnice.
Torej, v čem je težava družbe v mojih očeh? To da smo popolni hinavci. Večina obsoja morjenje lovcev in bi ga prepovedala, bando pa zaprla in ne vem kaj še vse… nihče pa ne pogleda sebe, na svoj lastni krožnik. Smo ravno v času, ko se bo zaradi naše tradicije pomorilo nebroj rac, gosi, puranov in drugih “domačih ptic” katerih trupla bodo pristala na mizah za Martinovo večerjo. Kdo pa se tukaj zgraža? Skoraj nihče. Kdo je sedaj pošast in bi ga moralo biti sram? Pa ne samo v tem času, to se dogaja dobesedno vsak dan. Kdaj bomo to sprevideli, da je življenje pujsa enakovredno življenju psa ali mačke ? Zakaj imamo nekatere živali radi kot družinske člane, druge pa pa mirne vesti radi vidimo na krožniku razkosane?
Na kitajskem jedo pse in mačke, nad čimer se zgražamo, sami pa se nad deli teles kokoši navdušujemo. Zakaj takšna dvojna merila ? Tudi sam sem bil vsega tega kriv, dokler nisem spoznal lastne egoistične hinavščine. Bil sem še korak dlje od večine, še pred nekaj leti sem komaj čakal da pride tisti čas v letu , ko bomo imeli koline. Ko smo naredili zalogo mesa za celo leto ter pripravili vse tiste dobrote, ki sem jih imel tako rad…
Da, če se sprašuješ, sem vegan. In to sedaj s ponosom povem. Pa ne zato, da bi se hvalil, češ da sem boljši človek od tebe. Samo ozaveščati poskušam, nevsiljivo kolikor se le da. Ne gre se le za živali, gre se tudi za tvoje zdravje ter za okolje. Dovolj propagande zaenkrat. Vse podrobnosti, kako sem se iz zapriseženega mesojedca spremenil v popolno nasprotje zapišem kdaj drugič. Vem da se najverjetneje ne boš čez noč spremenil, sej se tudi sam nisem. In vem tudi da se marsikdo ne bo strinjal ali bo celo užaljen. Če se vsaj eden zamisli, je moj namen dosežen.
Pa se je še ena šala izkazala za resnično: Kako veš, da je nekdo vegan? Ne skrbi, sam ti bo povedal!
Marko Krenker 