Motoristična sezona se počasi zaključuje, saj so temperature postale prenizke za udobno vožnjo z motorjem, jaz pa razmišljam o tem, ali se še lahko imam za motorista ali ne. Pred nekaj leti sem si ponosno lastil motor in ravno na Martinovo nedeljo sem se odpeljal ne eno izmed najlepših voženj, kar sem jih izkusil.
Že od malih nog sem bil zaljubljen v motorje. Moja brata sta me večkrat vozila naokoli na svojih mopedih, in kasneje na pravih motorjih, ki sta jih imela svoj čas. Takrat še ni bilo tako dostopno priti do avtomobila kot danes. Moped je tako za nas na vasi bilo prvo lastno prevozno sredstvo, ki ti je omogočilo bolj svobodno življenje. Tomos je bil v tistih časih standard, ki si ga je lahko privoščil skoraj vsak. Štiri brzinca (Tomos APN6) je imel praktično vsak, ATX in CTX so bili bolj redki, MZ-je ali Jawe pa so imeli le izbranci. Če si imel kaj od zadnjega, si bil že glavni na vasi. Zato sem takrat, še kot otrok imel prepričanje, da je moj brat bil pravi frajer, saj je imel MZ-ja.
To je bil že pravi stroj proti vsem štirjakom. Seveda takrat še nisem vedel, da so bile s takšnim motorjem stalno neke težave, vedno je bilo treba nekaj popravljati in “šraufati” pa tudi precej požrešen je bil za gorivo. Ampak zapomnil sem si samo to, da ga je brat imel, in kako fino se je bilo peljati namesto iti peš. Nekoč mi je prišel nasproti ko sem šel peš iz šole, me naložil in odpeljala sva se proti domu. Malo pred domom je na motorju zataknil gas, zaradi česar sva se vedno hitreje bližala domači hiši. Na srečo se je vse dobro končalo v sadovnjaku pred našim hlevom, kjer sva padla po travi. Brat je kasneje ta motor zabarantal za avto, ki je bil bolj praktičen, sploh v deževnih dneh.
Tako sem rasel skupaj z željo po vožnji z motorjem. Od drugega brata sem podedoval Tomosovega štirjaka, s katerim sem se naučil vožnje. Bilo je izredno vznemirljivo, ko sem se lahko namesto s kolesom, brez pretiranega truda peljal samo z vrtenjem ročke za plin. Kmalu sem spoznal, da je treba za vožnjo imeti tudi nekaj osnovnega znanja o delovanju dvotaktnega bencinskega motorja, saj se je kar pogosto zgodilo, da je moped obstal in ni več vžgal. Potem je bilo treba preveriti, kako je z bencinom, očistiti dizo, če še to ni pomagalo, pa odviti svečko in preveriti iskro… O vsem tem sem se poučil od očeta, bratov, vrstnikov, sosedov; bilo je zanimivo na takšen način dojemati znanje in pridobivati izkušnje iz prve roke.
Ko sem bil v sedmem razredu osnovne šole, sem se odločil, da naredim izpit, da bi se lahko sam s svojim mopedom kdaj peljal v šolo ali za kakšnimi drugimi opravki, za katere je bilo treba v mesto in ne samo po domači vasi. Izpit sem uspešno naredil med poletnimi počitnicami, potem sem svoj moped sklenil obnoviti. S prihranki iz žepnine sem nabavil nov bat (42 L za tiste ki veste kaj to pomeni), motorno gred, ležaje, izpuh, sedež in ostali drobni material, ki je bil potreben menjave. Cel moped sem razstavil, pri čemer mi je pomagal brat, sploh pri motorju, kjer je bilo treba iz motorne gredi izbiti ležaje. S sosedom sem se dogovoril, da mi je na novo prebarval okvir. Pred tem sem ga sam očistil rje in pripravil na barvanje. Nato je sledilo sestavljanje nazaj. Ko sem ga prvič vžigal, sem bil kar malo nervozen, če bo motor deloval tako kot mora. Najprej ga je bilo treba uteči, ker je imel novo brušenje cilindra in bat. Ko sem videl, da lepo deluje, sem bil pomirjen in ponosen nase, ker sem dosegel, kar sem si želel. Vse skupaj je trajalo kakšne tri tedne. Na koncu sem imel točno tak moped, kot sem si ga želel. Takrat še ni bilo fotoaparatov v vsakem žepu in na telefonih tako kot danes, zato nimam nobene slike tega mopeda, vendar se ga zelo natančno spomnim. Mislim, da je imelo to še večji čar.
Na žalost se je istega leta jeseni spremenila zakonodaja, po kateri se je moralo tudi mopede registrirati, kar pa pri mojem ni bilo možno, saj ni imel dokumentov o lastništvu. Tako sem bil malo razočaran, ker sem vložil toliko truda v to, da bi lahko bil malo bolj samostojen. Vseeno pa sem imel lastno prevozno sredstvo, s katerim sem lahko hitreje prišel do prijateljev in naokoli po svetu, kjer ni bilo velike možnosti, da me policija ustavi zaradi neregistriranega motorja. Skupaj z mopedom sva doživela kar nekaj dogodivščin in si nabrala izkušnje na razno raznih področjih.
Med srednjo šolo sem dopolnil 18 let in kaj kmalu po tem opravil vozniški izpit za avto. S počitniškim delom sem zaslužil dovolj, da sem prišel do avta, zato se je na mojem mopedu pričel nabirati prah. Želja po vožnji z motorjem pa je še vedno ostala. Skozi ta leta sem moped prerasel in začel sanjati o pravem motorju.
Študij sem nadaljeval v Velenju, kjer sem si še pred zaključkom našel delo (oz. lahko rečem, da je delo našlo mene), kjer sem še danes zaposlen. Z lastno plačo, brez večjih obveznosti so tako želje dobile krila. Po letu ali dveh sem nekega pomladnega jutra brskal po internetu za rabljenimi motorji. Ker nisem imel izpita za A kategorijo, sem se oziral po motorjih za vožnjo po brezpotjih, kroserjih po domače. Naredil sem ožji izbor, si jih šel nekaj ogledat in se nato odločil za Husqvarno. Ko sem jo pripeljal domov na jesenski večer, sem moral kljub temi takoj na en krog do soseda in nazaj. Veselje je bilo nepopisno. Občasno sem se potem preganjal po gozdnih poteh, domačih travnikih in njivah, nekajkrat pa smo se s prijatelji odpravili na skupne vožnje.
Motor je imel zelo močan in značilen zvok, skozi 2 izpuha je prihajalo ostro drdranje štiritaktnega enovaljnika. Včasih sem ga kar tako, za zabavo na mestu prižgal in nekajkrat zasukal gas, da je motor zarjovel v vsej svoji veličini.
Želja je bila izpolnjena in ponosen sem bil, da sem si lahko dajal duška z dobro mero adrenalina v krvi. Vendar je imel motor eno pomanjkljivost – z njim nisem mogel potovati, ker ni bil registriran, jaz pa nisem imel izpita. Kar nekaj časa sem iskal, kateri bo naslednji motor, pravi zame in moje želje po potepanjih. Cestnega motorja nisem želel, ker imam pred njimi nekakšno distanco in spoštovanje. To ni zame, sem si rekel in izbiral med enduro vrstami, s katerimi lahko prepotuješ daljše razdalje, še vseeno pa z lahkoto zaviješ na kakšno makadamsko cesto. Kar kakšne pol leta sem ogledoval oglase, bral forume in na koncu našel svojega naslednjega konjiča na dveh kolesih. Bil mi je usojen. Yamaha XT 660 R.
Seveda sem ga kupil, še preden sem naredil izpit, kar ni bilo najbolj premišljeno. A nisem si mogel pomagati, želja je bila večja od pameti. Tako sem bil primoran čimprej opraviti vozniški izpit A kategorije.
Izpit sem opravil v prvem poiskusu, brez kakšnih težav, zahvaljujoč dobremu inštruktorju in nekaj izkušnjam z motorji od prej. Ironično, v avtošoli sem vozil cestni motor, zaradi česa sem izgubil tisti “strah”, ki sem ga imel pred njimi. Vseeno mi je bil moj enduro bolj všeč. Zdaj sem imel vse pogoje, da sem se lahko pričel voziti na daljše ture. Vsak mesec sem si kupil motoristično revijo in iskal ideje, kam vse se lahko sedaj odpeljem. Bil sem v sedmih nebesih. Ko sem nabral nekaj izkušenj z vožnjo na daljše relacije, sem sam začel planirati poti in sestavljati načrte za izlete. Nekaj krajev po Sloveniji sem poznal, nekaj pa sem jih želel še videti. Na podlagi tega sem se odločal, kam se bom odpravil za naslednjo vožnjo. Občutki ob drsenju skozi pokrajino po cestah so edinstveni. In vožnja po ovinkih, ko mojstrsko nagibaš svoj stroj; prava poezija. Zaradi tega sem rad motorist. To mi je dajalo popoln občutek svobode.
Tako sem se nekaj sezon vozil naokoli, kadar je bilo vreme primerno in kolikor mi je čas dopuščal. Včasih sem šel tudi mimo vremenskih razmer in se odpravil na pot kljub nestanovitnemu vremenu, zaradi česar me je nekajkrat dobro namočilo. Dosti sem sem motor uporabljal tudi za primarni način transporta, se pravi za prevoz na delo in po drugih obveznostih. To se je izkazalo za kar praktično, sploh v prometnih konicah kjer si z manjšim vozilom veliko bolj okreten.
Časa za motor je bilo na žalost vedno manj, saj je moje življenje dobivalo nove in nove razsežnosti. Vsako leto sem naredil manj kilometrov in tudi želja po cestnih avanturah se je malo obrabila. Zato zadnje leto nisem niti podaljšal registracije, saj se mi je to zdel nepotreben strošek; leto poprej sem v celi sezoni naredil zgolj 300 km. Nazadnje sem ugotovil, da bo najbolje, če motorja prodam, saj se sploh več ne vozim in se na njima nabira prah. Marsikdo je bil verjetno začuden in ni razumel te moje odločitve, a si s tem nisem preveč belil glave. Treba je bilo iti naprej in najti nova zadovoljstva v življenju. Nekaj mesecev je trajalo, preden sta se našla nova lastnika za moja 2 motorja, nazadnje pa sta le šla vsak svojo pot, dalje po svetu.
Še vedno se imam za motorista po srcu, saj sem željen tistih avantur, ko se zjutraj vstaneš in ne veš točno kam se boš odpeljal. Samo da imaš pred seboj prazno cesto in ves dan, pa se ti na obraz takoj nariše širok nasmešek, ostalo pa pride samo po sebi. Trenutno nimam motorja, tudi ne vem kdaj ga bom lahko spet imel, če še sploh kdaj. S tem se ne obremenjujem preveč, poskušam samo slediti toku življenja in delati rahle popravke smeri, da lahko dosežem želene vmesne postaje.
Imeti motor je lepo, vendar se je potrebno zavedati tudi nevarnosti tega užitkarskega hobija. Na cesti nikoli nisi sam in le trenutek nezbranosti je dovolj, da se vse obrne na glavo. Tudi ni nujno da smo sami krivi. Motorist je veliko bolj izpostavljen kakor voznik avtomobila, pa tudi statistike kažejo na to, da je tveganje na dveh kolesih večje. Nikogar ne želim strašiti, le zavedati se je treba posledic svojih dejanj ter odločitev.
Da zaključim s tisto prelepo vožnjo na Martinovo nedeljo pred 7 leti: vreme je bilo sončno in že nekaj dni vnaprej sem planiral da bom še zadnjič to leto mojega konja na kolesih odpeljal na sprehod, preden se na cestah pojavi pesek. Da bo lahko motor zadihal s polno močjo, jaz pa se naužil lepih razgledov ter levih in desnih ovinkov. Odpravil sem se v vinorodne kraje, kakor se za Martinovo nedeljo spodobi. Do Maribora po stari cesti in tam severno proti Kungoti ter še dalje do zaselka Špičnik, čisto na meji z Avstrijo. Tam se nahaja cesta, ki zgleda kakor srce, če jo pogledaš iz pravega zornega kota. Nastalo je nekaj lepih fotografij. Domov sem se vračal že po temi, pa tudi temperature so bile precej nizke, zaradi česar so mi prsti skoraj otrpnili. Vseeno je bilo lepo in nisem se pritoževal, ker sem tisti dan našel, kar sem iskal.
Marko Krenker 