…je najvzhodnejši vrh Karavank, ki leži med Slovenj Gradcem in Črno na Koroškem, ter Ravnami na Koroškem in Šoštanjem. Domačini na Koroški strani mu pravijo kar Gora. Na njej stoji najvišje ležeča cerkev pri nas, katere zavetnica je sveta Uršula. Po njej ima gora tudi ime. Legenda pravi, da je nekoč na vrhu živel povodni mož, vse do konca 16. stoletja, ko se je na goro iz Pohorja priselila Uršula. Tu je srečala povodnega moža, ki je kraljeval v Črnem jezeru. Ker ni maral Uršule v svoji bližini, se je z jezerom vred preselil k Velikim Kopam na Pohorje, kjer je jezero še danes.
Planinski dom na Uršlji gori je ena izmed najbolj obiskanih koč pri nas. Urška – kot ji v naših krajih pravimo, velja tudi za napoved vremena: kadar je vrh odet v oblake, pravimo da ima kapo – takrat bo skoraj zagotovo še isti dan deževalo.
Že kot otrok sem jo prvič obiskal skupaj s starši. Vsak dan sem jo lahko gledal od doma, od koder se razprostira razgled od Uršlje do Mozirskih planin.
Po tem ko sem začel pred nekaj leti bolj intenzivno kolesariti in sem si nabral dovolj kondicije, sem se odločil, da se povzpnem na Uršljo s kolesom. Do vrha vodi zadnji kilometer in pol zelo strma makadamska cesta. To je po mojem vedenju eden najtežjih kolesarskih vzponov daleč naokoli. Prevoziti ta del poti brez počitka in ustavljanja, mi je predstavljal kar precejšen izziv. Prvikrat sem se za to kar dobro namučil, a mi je vendarle uspelo. Od takrat se vsaj enkrat letno odpravim tja gor s kolesom, če ne drugega, da preverim, če se nisem preveč pomehkužil. Občutek, ko dosežeš vrh je prav posebno zadovoljstvo. Sreča.
V jesenskem in zimskem času se nemalokrat v nižinah pojavi megla, vrh pa štrli ven, kakor bi bil otok. Ko sem tako opazoval Uršljo dan za dnem med potjo v službo, sem prišel na idejo, da se ob takšnemu pojavu odpravim gor in posnamem kakšno dobro fotografijo. In ker se po sončnem vzhodu megla po navadi kaj kmalu razkadi, sem sklenil priti na vrh še preden sonce vzide. Prizor sončnega vzhoda na vrhu, pa je kot češnja na torti. Na oddajniku na Uršlji gori imajo tudi spletno kamero, preko katere si vse te scene lahko ogledaš izza ekrana. A gledati le sliko, ali pa biti tam nikakor ni primerljivo. Zato sem se odločil, da to mojo idejo izpeljem. Bilo je okoli zimskega solsticija, ko je dan najkrajši, sonce pa vzide najkasneje. Vstal sem ob 4 zjutraj, vzel vso potrebno opremo s seboj in se odpeljal na Sleme do izhodiščne točke za pohod. Hoja po temi skozi gozd je čisto svojevrstno doživetje, o tem morda kdaj drugič bolj podrobno. Ko sem že pošteno grizel kolena v hrib, se je pojavi prva jutranja zarja. Ker sem takrat že malo zamujal, sem se moral kar dobro podvizati, da sem prišel na vrh pravočasno. Pri koči sem pustil nahrbtnik, ter s fotoaparatom okoli cerkve in koče lovil prizore, ki sem jih želel posneti. Bilo je dokaj mrzlo. Za fotografiranje v jutranji slabi svetlobi pa je treba stati primiru ali pa imeti fotoaparat na stojalu. Naredil sem kar nekaj lepih posnetkov, zato sem mraz kmalu odmislil. Ko je sonce že dobro vzšlo, sem se v koči pogrel ob čaju, preden sem se odpravil nazaj proti izhodišču. Ker je bilo doživetje tako posebno, sem sklenil to redno ponavljati. Za kontrast sem prvič ogled sončnega vzhoda ponovil v času leta ko je dan najdaljši. Tako sedaj vsaj dvakrat letno obiščem goro peš in enkrat s kolesom. In kar vleče me tja nazaj. Sedaj razumem, zakaj nekateri obiščejo ta vrh po 100 in več krat letno. Vsakič te čaka drugačna scena, ki jo ustvari narava.
Če bo možno, jo bom tudi sam bolj pogosto mahnil na Uršljo. Nekoč imam v planu preteči od doma na vrh in nazaj – nekje 65 km. To bo dober trening za naslednji izziv, ki ga imam vmislih: K24. Koroški hribovski izziv predstavlja krožno pot po petih vrhovih okoli Črne na Koroškem: Uršlja, Smrekovec, Olševa, Raduha ter Peca in jo je potrebno premagati v manj kot 24 urah. Sliši se precej zahtevno. Vem da ne bo lahko, a bo zato toliko bolj zabavno in v zadovoljstvo ko bo to za mano. Mnogi so to pot tudi že pretekli, tako da jo je možno končati tudi v dosti krajšem času. Trenutni rekord ima naš vsestranski športnik Tilen Potočnik, ki je oktobra lani pot zmogel v času 11 ur in 42 minut. Kakorkoli, tega rekorda ne nameravam loviti, saj to ni moj namen – to bo bolj tekma s samim seboj.
Tukaj je nekaj fotografij, ki so nastale med mojimi obiski Uršlje gore v zadnjih letih, več pa si jih lahko ogledate v galeriji.
Marko Krenker 