Preko Pohorja

Že nekajkrat sem prečil Pohorje, od Maribora do Slovenj Gradca. Nazadnje to soboto v okviru priprav na Laverdo Ultra Trail, katerega se udeležim konec meseca, ter UTMB tekmo CCC na začetku septembra.

Že večkrat sem v zadnjih tednih razmišljal, da potrebujem daljši trening, potem pa sem se v petek v zadnjem hipu odločil, saj je skrajni čas, da se do Dolomitov potem popolnoma regeneriram. Po službi sem si pripravil opremo za na pot, potem pa smo imeli s pevci koncert ob 100. obletnici delovanja Moškega pevskega zbora Kajuh Velenje. Domov sem prišel precej pozno, saj smo se po koncertu še malo podružili.

Zjutraj je deževalo, pa tudi napovedane so bile možne padavine za čez dan, zato sem si s seboj vzel še rezervna ter nepremočljiva oblačila. Noč je bila čisto prekratka, saj sem moral vstati zgodaj, da sem si vse spakiral, pripravil hrano za na pot ter ujel vlak ob 5.30, katerega imam tako rekoč čez cesto. Do Maribora sem še malo zadremal, potem pa me je na postaji že čakal Sandi, katerega sem prosil, da me odpelje do vznožja Pohorja.

Malo čez 8 sem tako pričel pot. Na izhodišču sem srečal kar nekaj planincev, nisem pa vedel kaj imajo. Po slabi uri navkreber sta me dve prijazni gospe, ki sta sedeli pri manjši uti ogovorili, češ zakaj se ne ustavim pri njima. Najprej mi ni bilo čisto jasno zakaj, potem pa sta mi pojasnili, da je tukaj kontrolna točka Šumljakovega pohoda. Zato je bilo torej toliko planincev spodaj. Vzel sem bonbon, se zahvalil in se odpravil naprej po “totem našem brejgu”. Pri Belviju sem si prvič dotočil vodo. Tokrat sem imel s seboj samo eno pol litrsko posodo, saj je Pohorje bogato z vodo.

Malo naprej od Areha pod stezo zagledam večji objekt, pa sem šel malo popasti radovednost. Objekt sameva, nikogar nikjer, izgleda kot gradbišče v zaključni fazi, ne uspem pa razvozlati, kaj to je. Po malo raziskovanja potem doma, ugotovim, da je to nekdanji Železničarski dom Pohorje, kasneje Apart hotel Pohorje, sedaj pa naj bi tu v prihodnje deloval zdraviliški hotel.

Vreme je bilo idealno za takšno popotovanje. Oblačno, tu in tam je rahlo škropilo, temperature pa niso bile previsoke. Gozd je skozi celotno pot zelo raznolik ter deluje zelo pomirjujoče na dobrobit človeka. Na poti sem srečal nekaj pohodnikov, kakšnega kosmatega spremljevalca in tudi tekaške prijatelje. Roberta, ki je opravljal pot iz Lovrenca sem snidel pri Šumiku. Par besed o Pohorski poti, na kateri bo jeseni organiziral tek in že sva nadaljevala vsak v svojo smer. Kasneje proti Klopnem vrhu me je dohitela skupina motoristov, ki so bili glede na registrske tablice Avstrijci. Peljali so se precej umirjeno, pokazali tudi spoštovanje in me niso motili. Potem sem razmišljal, kako je zakonsko urejena vožnja po brezpotjih. Niti s kolesom se ni dovoljeno voziti zunaj urejenih cest. Še dobro, da tek ni prepovedan.

Tekel sem s precej umirjenim tempom, saj se na takšnih razdaljah ni preveč pametno zaganjati, da ti proti koncu še ostane moči. Tokrat mi je to kar dobro uspelo. Sploh pri spustih sem se držal nazaj, saj tu po navadi prehitro spustim noge. Malce tudi zaradi bolečin v kolenu, ki so se pojavile po manjši poškodbi. Nič resnega, vendar sem zaradi tega malce bolj pozoren. Tudi s prehrano sem dobro zadel in nisem imel težav z želodcem kakor se mi je to včasih dogajalo.

Na Lovrenških jezerih sem naredil krog po lesenih poteh mimo jezerc, ura na kateri sem imel naloženo sled poti pa se je začela pritoževati, da sem skrenil iz poti. Tukaj se gozd malo odpre ter mestoma umakne travnikom, ki so posejani s podrastjem. Borovnic in brusnic bo letos kar obilno, saj se na rastlinah že vidijo plodovi. Čez dober mesec bo nabiralništvo aktualno!

Pod Jezerskim vrhom naletim na tablo “znamenje”, ki usmerja desno iz markirane poti. Zopet me je radovednost gnala v tisto smer. Od daleč vidim nekaj belega na tleh ter postavljen križ. Ko se približam, ugotovim, da gre za ostanke manjšega športnega letala, na Križu pa je tabla, kjer v nemščini piše, da sta na tem mestu v nesreči 1.6.1971 življenje izgubila oče in njegov takrat 13-letni sin.

Ko dosežem najvišjo točko Pohorja, Črni vrh, se iz za oblakov kaže sonce, samo malo nižje pa je vse v megli. Vse do travnika malo pod Kremžarjevim vrhom je megla vztrajala, tam pa se je zopet pokazalo sonce, katerega sem bil prav vesel.

Po slabih 9 urah in pol sem prispel do Slovenj Gradca ter dosegel zadani cilj. Z veseljem sem si sezul čevlje, si raztegnil utrujene noge ter naročil zasluženo pivo.