Julian alps trail run

Ko sem se prijavljal na Julian Alps Trail Run takšne izkušnje zagotovo nisem imel v mislih; kot verjetno nihče drug.

V petek zjutraj so na dan dogodka odpovedali 100-miljsko tekmo, ker je bila na prvem delu poti v Posočju povodenj, večina tekmovalcev se je odločila prestaviti na 100 km. Druga opcija je bila prenos startnine na naslednje leto.

Zadnji teden pred dogodkom je bila vremenska napoved, kakršna se je potem tudi uresničila. Dež, hladno in nad 1800 metrov sneg in močan veter. Ker nismo iz sladkorja in skozi trpljenje poskušamo razumeti drugačne plati življenja, smo se tako ob 21h iz Radovljice zapodili v deževno noč. Najprej po blatnih stezicah ob Savi, nato pa preko visečega mosta čez reko. Vsi smo tekli in most je praviloma nihal z drugačno frekvenco kot tvoj korak. Svojevrstna izkušnja, kakor da bi bil pod vplivom. Še kakšnih sto metrov potem ko smo bili na trdnih tleh se je zdelo, da se še vedno majejo tla pod nogami.

Začel sem brez jakne, ker je le rahlo deževalo, a sem si jo kaj kmalu moral nadeti. Dobra plat dežne jakne je, da ne prepušča vode. Slaba stran pa je, da ne prepušča vode. V obratno smer namreč. Hitro mi je postalo vroče, zato sem jo slekel ter si jo samo ogrnil.

Kmalu smo zagrizli v vzpon proti Taležu, zato so palice prišle hitro na svoj račun. Prav tako tudi lučka, saj smo se do tukaj že dobro raztegnili. Od začetka po navadi malo varčujem z baterijo namreč. Po dobre pol ure vzpenjanja prispem do prve postojanke na lovski koči na Taležu. Sem smo s taborniki v mladih letih hodili iz Ribnega, kjer smo taborili. Ker sem se šele dobro ogrel, se ne zadržim predolgo. Napolnim bidon z vodo, vzamem dva kosa kruha z marmelado in se odpravim naprej čez Jelovico. Sledilo je 10 kilometrov bolj ali manj makadamskih cesta navkreber. Dež je vztrajal, jaz pa prav tako. Sploh se nisem oziral po številkah na uri za opravljeno razdaljo ali tempo. Le tekel sem. Misli so bile pri dihanju in oči pod nogami. Prav poseben občutek, katerega najdeš v neobičajnih okoliščinah kot je ta. Vakuum v glavi. Zraven pa odločenost, da opravim zastavljeno pot, zato pritoževanja uma to noč ni bilo na sporedu.

Ko se vzpon prevesi v ravnino lahko spet hitreje tečem, ne samo trimčkam v klanec. Na spustih grem zmerno, saj je pot še dolga. Od Taleža je minilo že več kot uro in pol, zato počasi pričakujem okrepno postajo, ki bi naj bila na nekje petindvajsetem kilometru. Pogrešal sem profil trase na startni številki, kjer so po navadi tudi označene razdalje odsekov ter postojanke na poti. Na križišču ravno srečam so tekačico, ki mi kaže naj grem desno. S kotičkom očesa ujamem manjši listek pripet na drevesu, ki je prav tako usmerjal desno, zato nadaljujem v nakazano smer. Še vedno sem v stanju flowa, zato se ne zmenim za vsako malenkost. Kmalu srečam lučko, ki prihaja v nasprotno smer. In ne dolgo za tem še dve. Šele ko sem bil že štiri kilometre od tistega zavoja, mi je postalo jasno, da bi moral tam naravnost na okrepčevalnico. Zdaj ne bom izgubljal časa, vode še imam za silo dovolj do Kupljenika si rečem in nadaljujem.

Pot je bila ves čas lepo označena, a naenkrat oznak nisem videl že nekaj minut. Prispem do razcepa, zato gledam na posnetek poti na uro in krenem levo za sledjo. Oznak še vedno ni, že kakšen kilometer, potem pa opazim, da se trakci bleščijo na tleh v gozdu pod cesto. Očitno ima nekdo v deževni noči slab dan in jih je odstranjeval. Nadalje se oznake pojavijo na vejah in vodijo iz ceste na gozdno pot – za razliko od GPS sledi. Saboter se je dobro potrudil. Srečam skupino pol ducata tekačev, ki prihajajo nasproti. Hitro nam je bilo vsem jasno za kaj se gre. Vzamem telefon iz žepa in obvestim organizacijsko ekipo. Signal je bil komaj zadovoljiv, zato sem izgubil nekaj minut, da sem se prepričal, da je bilo sporočilo dostavljeno.

Nadalje se je pot spuščala po makadamski cesti, kmalu pa so bile oznake spet na pravem mestu. Še vedno je deževalo. Ko si tam zunaj, te kar nekako ne moti, da dežuje. Vedno je tako, da ko si na suhem, izgleda zunaj na dežju slabše kot je sicer. Temperatura je bila za tek kar optimalna. Pojavila se je gosta megla, ko sem prečkal Babji zob ter se pričel spuščati proti Kupljeniku. Na okrepčevalnici pred gasilskim domom si napolnim izpraznjene flaške, popijem kokakolo, vzamem kos kruha ter nadaljujem po cesti proti Bledu.

Malo sem že čutil noge, saj je bilo za nami petintrideset kilometrov, ampak sedaj ni bil čas, da se smilim samemu sebi. Padel sem nazaj v stanje odklopa in požiral kilometre asfalta pred sabo. Vmes ga je malo zamenjal makadam ob Blejskem jezeru okoli katerega smo zaokrožili, nato pa nadaljevali proti vstopu v Vintgar. Asfaltni vzpon sem prehodil, saj je bila pot še dolga.

Po vstopu na pašnike v Podhomu se je naklon položil, zato sem zopet lahko stekel. Podlaga je bila dobro namočena, zato sem namesto po stezah, ki jih je shodila, živina tekel ob robu, kjer je po travi bil boljši oprijem. Pri prehodu pašnih ograj, je bilo treba odpirati vrata. Semkaj se moram vrniti v lepem vremenu poleti, saj mora biti res lep razgled na Bled in njegovo okolico.

Pot je peljala nadalje mimo Blejske dobrave, pod avtocestnim viaduktom Moste in preko jezu istoimenske hidroelektrarne. Rahlo smo se vzpeli do Žirovnice, kjer je bila glavna okrepčevalnica. Tu so nas čakale tranzicijske vreče, kamor sem si pripravil rezervna oblačila, čevlje in energijsko hrano. Komaj sem čakal, da se malo ustavim in odpočijem na polovici poti. Čakal sem, kje bo šola, športna dvorana ali podoben objekt, kjer so ponavadi postavljene okrepe, a bližali smo se koncu naselja.

Oznake so zavile levo iz glavne ceste skozi naselje na makadamsko dvorišče, malo naprej pa zagledam luči v hiši. Kje drugje ne more biti, si rečem. Vstopim v Čopovo rojstno hišo, kjer se je kar gnetlo ljudi. Počakam, da poiščejo mojo vrečo, potem pa si najdem prosto mesto na klopi ob peči. Najprej se preoblečem v suha oblačila, potem pa si grem po ričet, da se podložim. Res dober je bil, saj ti v takšni situaciji zelo prija pojesti nekaj toplega. Vsak od tekmovalcev je zaposlen sam s sabo, vseeno pa izmenjam par besed z Borutom, ki si ravno maže noge z gosto belo kreno. Pove mi, da je to krema, ki preprečuje žulje. Ko so noge več ur mokre, se žulji še prej pojavijo. Odstopi mi malo kreme, zato si še sam namažem stopala. Iz vreče si vzamem še en sloj rezervnih oblačil spakiran v vrečki in jih vzamem s seboj. Smuknem v nepremočljive čevlje, opravim vse potrebno za nadaljevanje ter se odpravim naprej v deževno noč.

V navodilih, ki smo jih prejeli pred tekmo, je bilo pojasnjeno, da bodo na odhodu preverjali obvezno opremo, a nihče ni za nič vprašal. Seveda sem imel vse potrebno s seboj, a opazil sem, da so nekateri nadaljevali kar v kratkih hlačah. Občutek suhih nog v čevljih med neprestanim dežjem je zelo prijeten. Zdi se mi, kot bi goljufal. Pričel sem grizti v strmino proti Valvasorjevem domu, do kamor sem potreboval dobro uro. Tu sta bila samo dva gorska reševalca, ki sta dežurala. Z višino se je zrak ohlajal, a še vedno me navkreber ni zeblo. Od tukaj bi se morali vzpeti na Stol in po grebenski verigi vrhov nadaljevati do Golice. Pa je bila zaradi slabega vremena trasa spremenjena in je peljala nižje po pobočju Karavank, do Javorniškega rovta. Nekaj makadamčkanja in nekaj razmočenih stezic, kjer se precej drselo. Po grobem šodru na cesti pomislim, kako bi bilo tukaj teci bos. Nepredstavljivo. A po drugi strani je večini ljudi moje početje nepredstavljivo. Vmes se je pričelo daniti.

Dohitim tekmovalko iz Latvije, ki je v kratkih hlačah. Mislim si, kako zelo je utrjena, ko tečem za njo in gledam golo kožo na stegnih. Spusti me naprej, pa ji omenim, da ji gre zelo dobro, ona pa odvrne, da jo zebe do kosti. Vprašam, če kaj potrebuje, a pravi, da bo šlo. Ravno zato je pomembno, da se držimo pravil organizatorja, oziroma imamo s seboj dovolj rezervnih oblačil.

Ko sem zopet dosegel asfaltno cesto smo izstopili iz gozda in čutilo se je, kako se je občutno shladilo, zato si na roke začnem vleči rokavice. Ustavim se pri hiši, stopim pod napušč, da si na mokre in že premražene roke lažje navlečem rokavice. Nadaljujem in le par sto metrov naprej sem bil že pri naslednji okrepčilni postaji v Javorniškem Rovtu. Utečena rutina nalivanja vode, malo nekaj za pod zob in vse skupaj splaknem s kozarcem kokakole.

Ne zadržim se predolgo, da se ne ohladim in pričnem z vzponom proti Golici. Temperature se še spuščajo ter na odprtih predelih prične pihati, zato me kljub konkretni hoji v hrib prične zebsti. Zategnem si jakno z gumico podaj, ter na kapuci, da mi veter ne more do živega. Rokavice ne pomagajo kaj dosti, saj so se napile vode. Zdaj vem zakaj obstajajo nepremočljive čezrokavice. Vem, da vse skupaj ni šala, zato teram v hrib, da ostanem na delovni temperaturi. Diham v zaprto jakno in se tako s sapo za silo grejem. Stiskam pesti, da iz rokavic ožemam vodo, a ni nič kaj bolje. Dež ne poneha in megla zakriva razglede.

Po uri in dvajset minut vzpenjanja se razveselim koče na Golici. Premražene tekmovalce na toplem v koči kar trese in tudi sam sem rabil nekaj minut, da sem se ogrel ob čaju. Veliko jih je tukaj odstopilo, kasneje pa so za vse, ki so prispeli po 12. uri tekmo prekinili in niso mogli nadaljevati. To je povzročilo nemalo negodovanja, a je bila odločitev organizatorjev pravilna. Sploh po tistem kar sem videl v nadaljevanju. Sam se zopet preoblečem v suha oblačila, ki sem jih vzel s seboj v Žirovnici. Čisto vse kar sem imel sem porabil. Z Angležema malo debatiramo, kako se obnesejo nepremočljive hlače. Eden pravi, da si zaradi zatesnjenosti znotraj še bolj moker od potenja, a te vsaj prepiha ne. Spijem še en čaj ter se odpravim naprej proti cilju.

Vmes je nehalo deževati, zato nisem dvomil, da pridem do cilja. Najbolj sem se razveselil, da imam s seboj suhe rokavice. Sicer so bile čisto tanke, a vseeno so bile veliko boljše kot debele premočene. Pot je vodila nekje dvesto višinskih metrov nižje od grebena. Steza je bila zelo razmočena, zato sem zopet uporabil taktiko hoje po robu, da je manj drselo ter da ne bi s celim čevljem stopil v blato. Naenkrat opazim, da se je nekaj spremenilo. Naletavajo snežinke. Pa saj je bilo samo vprašanje časa kdaj, kerje bilo dovolj mrzlo. Bolj kot se vzpenjam proti Hruškemu vrhu, bolj se sneg oprijema.

Na določenih predelih so blatne zaplate, pretlačene od živine, ki se pase tukaj gor. Noge se kar ugrezajo. Vodilni na krajši tekmi takrat dobesedno priletijo mimo, se ne ozirajo na blato ter čmokajo s celimi čevlji, jaz pa se bolj “šminkersko” izogibam pogrezanju stopal. Kasneje na cilju sem izvedel, da je nekomu čevelj sezulo, kateri je ostal v blatu in ga ni več našel. Na poti iz Hruškega vrha do Dovške rožce naletim na tekmovalca, ki leži na tleh pokrit z astro folijo, trije pa ga masirajo in drgnejo, da se ne podhladi. Vprašam, če lahko pomagam, a povejo da je GRS že na poti, katere čez dobrih pet minut tudi srečam.

Sledil je spust v Dovje, kjer sem na začetku dobil sveži zagon. Spusti so po navadi moj najljubši del poti. Noge naenkrat niso bile več utrujene in držal sem se drugega vala tekačev, ki so tekmovali na 30 kilometrski razdalji. Sedaj sem tudi jaz letel navzdol in občutek je bil neverjeten. Kot da nebi imel za sabo že sedemdeset kilometrov. Nižje kot smo se spuščali, bolj so stezice postajale podobne toboganu. Izogibal sem se uhojenim stezam in po brezpotju lovil vsaj malo oprijema po listju. Adrenalina res ni manjkalo! Padel sem samo enkrat, pa še to ker sem pretiraval s hitrostjo.

V Dovju me je že čakal Dejan, s katerim sva se prej dogovorila. Prinesel je suha oblačila in čevlje, ter rezervno hrano, za preostanek poti. Tukaj sem prvič začutil breme poti, ki je bila že za menoj.

Kolesarska. Vsi, ki so se že udeležili Julian Alps traila, imajo kaj za povedati o njej. Kontrast celotne poti, osem kilometrov asfaltirane ravnine, ki se vleče v neskončnost, če ne tečeš ravno z dostojno hitrostjo. Najprej sem se še silil, drugo polovico pa sem izmenično hodil in tekel. Vse do Gozda Martuljek sem pogledoval za vsakim ovinkom, ali bo že končno spet strmina.

Olajšanje je končno prišlo, a z rahlim priokusom razočanja. Pot bi morala zopet v gozd, na stezo, vendar je bila tudi tukaj trasa zaradi slabega vremena spremenjena. Še vedno po asfaltu. Poleg utrujenosti se je pojavila še zaspanost. Na zadnji okrepčecalnici sem kar stoje zadremal za nekaj trenutkov.

Še nekaj višinskih metrov, potem pa samo še navzdol sem si rekel in krenil na zadnji košček poti. Vreme se je do sesaj že jasnilo in vse naokoli so v zrak štrleli vrhovi. Zadnji spust je bil dosti bolj umirjen kot ostali, a vseeno sem moral ostati zbran. Po gozdnih cestah zopet do Save, katero smo sledili skoraj čisto do cilja. Do konca poti so me prehitevali tekači iz krajših razdalji. Komaj sem čakal, da bo konec. Po dobrih sedemnajstih urah in pol sem tako opravil skoraj 105 kilometrov. Bogatejši za pravo preizkušnjo samega sebe.

Potem sem še kar nekaj ur ostal v dvorani Vitranc, kjer je potekalo vso dogajanje. Najprej sem se seveda okrepčal, potem pa prve vtise poti izmenjal z drugimi navdušenci ekstremnih podvigov. In začuda je tista zaspanost in utrujenost kar nekam izginila.

Na tem mestu bi se rad zahvalil vsem, ki ste tako ali drugače pripomogli pri organizaciji in izvedbi tega dogodka. Res je malo verjetno, da bi človek sam opravil takšen izziv brez logistične, sploh pa moralne podpore. Ko pa je v isti preizkušnji še nebroj drugih ljudi, pa je zadeva veliko bolj prijetna in se zdi manj nemogoča.