LUT 2022

Že lani so me Dolomiti precej očarali, zato sem se letos zopet vrnil tja. In še se bom, saj imam sedaj neporavnane račune… a več o tem v nadaljevanju. Lavaredo Ultra Trail, na katerega sem se prijavil lani novembra je ena izmed najlepših in težjih tekem v teku po stezicah. Obsega 120 kilometrov krožne poti skozi Dolomite z izhodiščem v Cortini d’Ampezzo. Na poti premagaš skoraj 6000 metrov vzpona kot tudi spusta. Za uvrstitev na tekmo, moraš biti najprej po pred-prijavi izžreban skozi loterijo, saj se prijavi skoraj dvakrat toliko kandidatov, kolikor je razpisanih mest.

Sam sem imel to srečo, da sem tudi letos dobil mesto za letošnjo izvedbo. Do sredine junija sem pripravljal svojo formo za ta letošnji vrhunec sezone, potem pa sem slab teden pred odhodom zbolel. Vneto grlo, vročina in nasploh slabo počitje. Počitek, veliko čaja, ingverja in ostalih žavb je pripomoglo, da sem bil do petka nekoliko bolje. Toliko, da sem precenil, da sem sposoben startati. Vedel sem, da je vse daleč od optimalnega, a LUT je le enkrat na leto.

Na poti v Cortino sem imel v avtu izklopljeno klimo, da se nebi (še bolj) prehladil. V poletni vročini to ni bilo najbolj prijetno. Po nekje petih urah vožnje sem prispel in najprej pozdravil prijateljici, ki sta že prejšnji dan tekmovali na krajši razdalji. Nato sem dvignil startno številko in se utaboril v kampu. Nad štrlečimi vršaci so se zbirali temni oblaki, kar ni izgledalo najbolj obetavno.

Med pripravljanjem obroka je nekajkrat zagrmelo, potem pa je bil dež vedno bližje. Izgleda imam tam zgoraj veze, saj sem lahko še v miru pojedel, preden se je ulilo. Bilo je neke vrste olajšanje, da je pričelo deževati še pred pričetkom teka, saj je bilo do starta še nekaj ur časa, da se nevihta razkadi.

Imel sem ravno še eno uro, pa sem poskušal malo zadremati, a misli tega nikakor niso dovoljevale. Potem je bil že čas, da si pripravim vse za na pot. Tekaška oblačila, obvezna oprema, nekaj energijskih gelov in ploščic ter kamera. V vrečo za tranzicijo si dam rezervna oblačila, čevlje, dodatne gele in ploščice ter sončna očala.

Na start me je peljal Olli, ki se mi že prej pridružil v kampu, saj ga je naslednji dan čakala 80 kilometerska proga. Vrečo za okrepčevalno postajo Cimbanche oddam 3 minute pred rokom, potem pa se odpravim na trg Angela Dibone, kjer je start. Tu je že zbrana velika množica tekačev (nekje 1500), ki že komaj čakajo, da pesem The Ecstasy of Gold naznani odštevanje do uradnega starta. Občutki ob tem so res spektakularni. Biti eden izmed tistih, ki se podajamo v noč, na pot skozi Dolomite, v upanju da se vrnemo nazaj preden se zopet stemni.

Najprej smo se zaradi gneče premikali počasi, potem pa je kar steklo. Prvi del poti je enak kot na lanskem Cortina trailu. Najprej dva kilometra asfalta z rahlim klancem preden smo zavili v gozd na stezo. Na začetku sem malo tipal počutje, saj nisem cel teden prej nič tekel. Izgledalo je dobro, zato sem dokler je naklon dopuščal, kar potekel klančke, potem pa ob uporabi palic hodil v hrib. Po koncu vzpona proti Tofanam je krajši del bolj položen, nato pa se je pričel spust. Že vnaprej sem si rekel, da na spustih vsaj na začetku ne smem pretiravati, da ne utrudim kvadricepsov, zato sem šel precej z rezervo. V gosti koloni bi drugače tudi težko šlo. Neskončno veliko serpentin po katerih se vije steza v dolino.

Ko dosežemo dno, je zopet kakšen kilometer tekaški, preden se spet zares pričnemo vzpenjati. Bilo je precej toplo, zato sem se ustavil in si slekel odvečne kratke hlače, ki sem jih imel čez pajkice. Vreme je lepo držalo, zato nisem niti mislil na jakno, vse do prve okrepčevalnice. Malo pred šotorom pričnejo pikati prve kaplje. Na postojanki hitro popijem kokakolo in hočem nadaljevati, a ko stopim iz pod strehe šotora, se mi zdi da kar precej dežuje. Nebi rad z načetim zdravjem bil moker do kosti, zato se umaknem nazaj pod streho in si v gneči oblečem dežno jakno ter nadaljujem pot.

Po nekaj minutah se mi ne zdi da dežuje tako močno, a vseeno ostanem v jakni ter si jo po potrebi odpiram. Malo se vzpenjamo, malo lahko tečemo. Takšne menjave ritma mi kar ugajajo. Sledil je prvi vzpon nad 2000 metrov, po pobočju gore Cristallo. Pri koči Son Forca smo spet obrnili navzdol. Po dobri uri in pol prispem na drugo postojanko na prelazu Tre Croci (trije križi). Popijem nekaj čaja, pojem kruh z marmelado in se malo izkašljam. Med preverjanem nog v počepu zagledam Grka, ki je še vedno v majici brez rokavov. V šali ga vprašam, če ve kdo je Wim Hof, ledeni človek. A mu ni bilo do šale, ker ga je zares zeblo ko se je ustavil. Ponudim mu, če kaj potrebuje, a pravi, da je v redu. Preden nadaljujem spust, mu z dvignjenim palcem zakličem Yiannis Kouros. To je Grški serijski zmagovalec v teku na ultra razdalje.

Ker sem se razmeroma dobro počutil, sem za naslednji spust dal malo veselja nogam in jih spustil v dir. Pot je bila dovolj široka, da sem lahko prehiteval kolono previdnejših sotekmovalcev. Zabaven del poti, ni kaj. Postajalo je tudi topleje, zato je jakna šla spet v nahrbtnik.

Noč se je iztekala in ko sem se zopet začel vzpenjati proti Cadinom se je pričelo rahlo svitati za vrhovi. Kakšno uro navkreber sem še potreboval naglavno svetilko, potem pa je bila že odveč. Z jutranjo svetlobo in pridobivanjem višine, so se začeli prikazovati tudi veličastni vrhovi okoli nas. Prizori za spomine. Po rahlem spuščanju se zasliši glasno navijanje in takoj mi je jasno, da se bližamo okrepčevalni postaji ob jezeru Misurina.

Rahlo je pihalo in zaradi bližine vode, je bilo precej hladno. Za nadaljevanje gre spet jakna gor je bilo takoj odločeno. Na okrepi popijem kokakolo, dva čaja in en kompot. Malo se usedem in pojem še dva marmeladna sendviča. Ljudje prihajajo in odhajajo. Nekateri so videti že utrujeni, a vsi so zadovoljni, da so tukaj. Predvsem pa smo hvaležni za vse prostovoljce na postajah. Vzamem še četrtino limone in se odpravim.

Ne morem se nagledati teh prizorov… jezero obdano z gorami v soju prvega jutranjega sonca. Naredim nekaj fotografij in med tekom malo posnamem. Ker je hladno se je bilo bolje premikati, da me ne bi zazeblo, saj je trajalo še nekaj časa preden sem prišel na sonce. Pot vodi po stezah, občasno pa preide na cesto. Kako dobra kolesarska destinacija si mislim, ko hodim po asfaltu navzgor. Definitivno gre na seznam cest za prevoziti. Ko dohitim nekega Italijana, mu razlagam, da bi bilo tu lažje kolesariti kot teči, a nekako se ne strinja. Očitno še ni okusil radosti vrtenja pedal.

Počasi se bližam najvišji točki trase. Ker ne poznam poti, ne vem točno kdaj se vzpon konča. Znamenite Tri Cine so vedno bližje. Res si jih lahko dobro ogledam iz različnih smeri, saj pot zaokroži okoli njihovega ostenja v nebo, preden se prevesi navzdol.

Spust sem pričel zadržano, saj tukaj teren ni primeren za divjanje, pa tudi noge je treba malo privarčevati. Vseeno prehitim nekaj tekačev, ki so me kasneje na grušču zopet ulovili. Z nekaterimi se tako celo pot srečuješ, enkrat prehitiš, drugič te prehitijo. Vedel sem, da me v dolini čaka še šest kilometrov ravnine, preden prispem na naslednjo postojanko. Pričel sem jih z nekaj hoje, med katero sem poskušal jakno zopet stlačiti v ledveni žep, a nikakor ni šlo. Jakna zložena vase se je zatikala in nikakor je nisem mogel spraviti kamor sem želel. Ena od tekačic mi ponudi pomoč in tako končno spravim frdamano reč na svoje mesto.

Omenim ji, da imamo še pet kilometrov, zato bolje, da potečemo. Kakšen kilometer mi sledi, potem pa ostane zadaj. Večina je tukaj hodila, saj je postajalo precej toplo. Tudi z vodo sem bil že skoraj na ničli. Vseeno sem vztrajal v tekaškem koraku, da bi čimprej bilo konec te monotonije.

Na okrepčevalnico prispem, ko se juto že preveša v dopoldne. Ob navijanju in vzpodbujanju prisotnih seveda. Kokakola, tranzicijska vreča in iskanje prostora na travi. Sledil je krajši počitek ter preoblačenje. Nič kaj mi ne diši, a vem da moram nekaj pojesti. Vzamem malo riža z juho in v miru pojem. Vmes naletim na novega prijatelja Grka. Sedaj ga ne zebe več. Pove, da mu je ime Yiannis ter me povabi, če nadaljujemo skupaj. Moram si še napolniti flaške z vodo, zato se zaekrat poslovima.

Ko vse uredim in lahko nadaljujem, preverim višinski graf na štartni številki in ugotovim, da me čaka nekje 800 višincev v kosu. Vzpenjamo se po makadamski cesti, ki je na določenih strmejših odsekih betonirana. Podobno kot iz Hude Južne proti Poreznu. Ravno toliko strmo je, da ne morem teči. Vzpona kar ni konca, upočasnjuje pa me bolečina v želodcu, ki mu nekaj ni ustrezalo. Vztrajam in nadaljujem navkreber. Vmes je začela pritiskati še vročina, saj je bilo sedaj sonce že kar visoko. Ko sem se privlekel do vrha vzpona, me je čakalo še nekaj kilometrov spusta do naslednje postaje. Že vso pot sem imel težave s pritiskom v ušesih, kar je nakazovalo na vnetje sinusov. Za vsakih nekaj sto višincev sem se prijel za nos in pihal, da bi izenačil pritisk. Zaradi vlažnega zraka sem lahko dobro dihal, pa tudi izkašljeval sluz, ki je ostala od vnetja grla. Nog nikakor nisem mogel spustiti, zato sem se zadovoljil s počasnim trimčkanjem navzdol.

Komaj sem čakal, da se na okrepčevalnici pri koči Ra Stua usedem za nekaj minut ter poskusim dati nekaj vase. Zleknil sem se na travo ter poskušal odklopiti od vsega. Vmes je prišel mimo Boštjan in mi dal nekaj besed za vzpodbudo. Spravim se proti šotoru s hrano in oči se ustavijo na pečenem krompirju. Veliki kosi z olupom vred. Vzamem dva in se odpravim dalje. Teknejo in tudi želodec se končno umiri. Škoda, da nisem vzel še več. Nekaj časa se proga še spušča, preden se spet obrne navzgor. Spet lahko tečem in uživam v napredku na poti.

Ko se je pot zopet prevesila navkreber, se je ta napredek kar malo upočasnil. Ni bilo druge izbire kot da mlinčkam navzgor ob reki Travenanzes. Spodaj prav mogočno šumi, kjer je voda izdolbla kanjon. Sedaj bi se morali že priključiti trasi Cortina traila, katero sem opravil lani. A še prej nas je čakalo nekaj zelo strmih odsekov in občasno naklon primeren za tek.

Ko smo prečkali reko preko velikih kamnov, sem se tega spomnil od lani. Samo še slabih 40 do cilja. In po poznani poti. Misli so bile usmerjene samo naprej. Vzpenjali smo se po ledeniški dolini in kjer je bilo vsaj približno položno sem potekel, da se pot ni vlekla. Preko prodnatih polj sem čakal, kdaj si bomo tako kot lani namočili noge pri prečkanju potičkov, a letos je bilo vode dosti manj. Opazoval sem tekmovalko pred sabo, ki jo je že kar malo zanašalo od utrujenosti. Vprašam jo, če je dobro in če kaj potrebuje. Poljakinja odvrne, da potrebuje kavo, ker skoraj med hojo spi. Ponudim ji energijski gel z dvojno dozo kofeina. Pravi, da ni vajena gelov, da jih nikoli ne uporablja. Povem ji, da ni najboljšega okusa, a tačas ga že odpira in… se nakremži, kako grozno je. Svetujem ji, naj poplakbe z vodo, da se znebi grenkobe v ustih.

Tačas prispeva do vodne postaje, kjer si lahko natočimo flaške. Kofein je pričel očitno delovati, saj je kmalu nisem več dohajal navkreber. Pa srečno do cilja. Začel sem pogledovati v nebo, ker so se nad vrhovi zbirali oblaki ter pričelo je pihati. Malo me je zaskrbelo, saj sem dežno jakno pustil na okrepčevalnici in jo zamenjal za lažjo vetrovko.

Malo pod vrhom Col dei Bos zopet naletim na Boštjana, ki ga spremlja hčerka Lena. Pravi, da resnično ne more več. Tudi sam nisem več na vrhuncu z močmi, zato se odločimo za postanek. Zavaliva se v mehko gorsko travo in počijeva. Tako kot sotekmovalci, ki smo jih srečevali v zadnjem delu poti. Nekateri so kar zadremali ob poti. Tako prijetno je bilo…

…ampak kar tukaj ne moreva ostati. Vsaj do prelaza Falzarego bo treba priti in se tam odločiti kako in kaj. Lena, mi ponudi nekaj gelov, ker mi jih je zmanjkovalo, potem pa se odpravimo dalje vsak v svojem tempu. Na prevalu je precej pihalo, zato se ne obotavljam. Navzdol po mulatjeri sem lahko tekel, a me je v nartu hotel prijeti krč, zato sem upočasnil. Vedel sem, da prihaja krajši vzpon mimo trdnjave iz prve svetovne vojne. Pripravil sem palice in poganjal navzgor, pa ni šlo nikamor. Čisto me je upočasnila manjša strmina, kar ni bil dober znak za nadaljevanje. Enostavno ni šlo kot sem bil vajen.

Spust do Falzarega nekako preživim in na okrepčevalnici iščem kaj za pod zob. Vzamem si banane in skodelico kompota ter se zavlečem počivati na travo, kjer zopet srečam Boštjana. Malo se posvetujeva in skleneva, da si še malo odpočijeva. Začnem premlevati, kako dolgo bi še potreboval za preostalih 25 kilometrov. Ocenim, da bi to trajalo še najmanj 7 ur. Brez energije, brez spanca od petka zjutraj, nekako se ne čutim sposobnega nadaljevati na še več kot 1000 višinskih metrov vzpona in dvakrat toliko spusta po razdrapanem terenu… Treba je vedeti, da v primeru, da gre kaj narobe, reševalci rabijo več ur, da pridejo do težko težko dostopnega mesta. Tukaj pa je priložnost, da se brez zapletov odpelješ nazaj v dolino. Boštjan se odloči, da nadaljuje, saj je popil pijačo ki menda daje krila. Zaželim mu srečo in se odpravim v šotor uradno javiti odstop. Tam naletim na Yiannisa, ki je tudi precej fizično poklapan. Z nasmehom na obrazu me povabi, da skupaj izborimo pot do cilja. Povem mu, da žal ne bo šlo. Nadalje srečam sotekmovalca iz Nizozemske, s katerim sva se po poti večkrat srečala. Tudi on je odstopil, saj si je pri zadnjem spustu poškodoval koleno. Skupaj greva počakat na avtobus, ki pelje v dolino. Ugotoviva, da sva nastanjena v istem kampu, zato ga prosim za prevoz iz centra Cortine.

Vso pot v dolino mi je bilo slabo in samo upal sem, da čimprej mine. Niti nisem občutil kakšnega razočaranja, saj sem vedel, zakaj sem odstopil. Dal sem od sebe, kar sem imel, nadaljevati pa bi bilo v danih okoliščinah nespametno. In tudi pot, ki sem jo opravil ni bila od muh. Dolomiti so izpolnili moja pričakovanja. Vseeno pa je ostal grenak priokus, saj v Cortini ne bom prejel tistega dobrega LaSportiva brezrokavnika z napisom LUT Finisher. Zato se bom moral vrniti naslednje leto, če bom izžreban seveda.