Ko sem se prijavljal na Julian Alps Trail Run takšne izkušnje zagotovo nisem imel v mislih; kot verjetno nihče drug.
V petek zjutraj so na dan dogodka odpovedali 100-miljsko tekmo, ker je bila na prvem delu poti v Posočju povodenj, večina tekmovalcev se je odločila prestaviti na 100 km. Druga opcija je bila prenos startnine na naslednje leto.
Že lani so me Dolomiti precej očarali, zato sem se letos zopet vrnil tja. In še se bom, saj imam sedaj neporavnane račune… a več o tem v nadaljevanju. Lavaredo Ultra Trail, na katerega sem se prijavil lani novembra je ena izmed najlepših in težjih tekem v teku po stezicah. Obsega 120 kilometrov krožne poti skozi Dolomite z izhodiščem v Cortini d’Ampezzo. Na poti premagaš skoraj 6000 metrov vzpona kot tudi spusta. Za uvrstitev na tekmo, moraš biti najprej po pred-prijavi izžreban skozi loterijo, saj se prijavi skoraj dvakrat toliko kandidatov, kolikor je razpisanih mest.
Rad imam športne izzive, sploh takšne, ki so povezani s tekom in vzdržljivostjo. Po lanskem 4x4x48 sem se na pobudo prijatelja Luka letos lotil februarskega Run Until You Drop (RUYD) izziva, oz. v prevodu: teci dokler ne izpadeš.
100 milj Istre je eno izmed bolj uveljavljenih trail tekmovanj v tem delu Evrope in odkar sem pričel s tekom po stezicah na daljše razdalje, se je uvrstilo na seznam stvari, ki sem jih želel enkrat opraviti. Konec leta 2019 sem se prijavil na modro progo, ki poteka iz Lovrana na vzhodnem delu, preko celotnega polotoka do Umaga, kjer je cilj.
Letos sem se ponovno udeležil Hg traila v Idriji, saj mi je lanska izvedba ostala v lepem spominu. Čudovita trasa, ravno pravšnja za izziv, dobra organizacija in srčni ljudje na vsakem koraku.
Lavaredo ultra trail je ena izmed največjih in najbolje organiziranih tekem v stezičenju. To sem se prepričal na lastne oči in noge pred mesecem dni, ko sem se udeležil krajše izvedbe – Cortina trail 48 km – cici tek* (op.p.).
Tudi letošnja sezona trail teka je zaenkrat bolj sušna kar se tiče tekmovanj. Zato si občasno priredimo lastne izzive, s katerimi ostanemo motivirani ter v pogonu. Ideja za tokratno dogodivščino se je porodila že lani, ko so bili zaradi epidemije sprejeti ukrepi o omejevanju gibanja na občino prebivališča.
David Goggins je v današnjem času mnogim inspiracija skozi njegove izjave na družabnih omrežjih. Da ne bo pomote, ne gre za še enega t.i. infuencerja, ampak za najtršega človeka med živimi. Brez pretiravanja. Še nedolgo nazaj se je držal v anonimnosti ter se ni nikoli javno izpostavljal.
So ljudje, ki sanjajo. In so ljudje, ki živijo svoje sanje. Eden izmed njih je zagotovo naš legendarni gorski tekač Marjan Zupančič. Že več kot tri desetletja se udejstvuje v ultra vzdržljivostnih preizkušnjah. To je počel, še preden je postalo v zadnjem času popularno. V svoji zbirki lovorik ima zavidljive uspehe, od stopničk in zmag na ultra trail tekmovanjih pa vse do naslova svetovnega prvaka v gorskih tekih v veteranski kategoriji. Kar sedemkrat pa je zmagal na Triatlonu jeklenih, ki je njegova “domača tekma”, saj prihaja iz Bohinja.
Kaj je K24? je pot dolga dobrih 80 kilometrov, na kateri je potrebno pemagati okoli 5000 višinskih metrov, ker poteka preko petih najvišjih vrhov okoli Črne na Koroškem: Peca (2125m), Olševa (1930m), Raduha (2062m), Smrekovec (1577m) in Uršlja gora(1699m). Izziv je, da se celotno pot opravi v manj kot 24 urah. V tem primeru, postaneš član kluba K24.
Lani sem se že udeležil tekmovanja v trail teku, ki poteka po poti K24, a se ne šteje za opravljen izziv, ker se zaradi varnosti izpusti vrh Olševe. Že takrat sem si rekel, da bom nekoč opravil ta izziv in tako je letos prišel čas za to. Forma je bila dobra, ostala tekmovanja, ki bi se jih v tem času udeležil, pa so zaradi epidemije bila odpovedana. Ciljal sem na drugo polovico junija, malo sva se usklajevala z Dejanom, malo spremljala vreme, potem pa je padla odločitev, da se na pot odpraviva zvečer, petek 26.6.2020.