Teci dokler ne izpadeš

Rad imam športne izzive, sploh takšne, ki so povezani s tekom in vzdržljivostjo. Po lanskem 4x4x48 sem se na pobudo prijatelja Luka letos lotil februarskega Run Until You Drop (RUYD) izziva, oz. v prevodu: teci dokler ne izpadeš.

Pravila izziva so enostavna. Vsak dan opraviš peš vsaj toliko kilometrov/milj, kot je zaporedni dan v mesecu. Se pravi, prvega vsaj 1 km, drugega 2 km in tako dalje, do osemindvajsetega to leto. Lahko je v eni sami aktivnosti, lahko pa v več različnih v istem dnevu. Sam sem se odločil to narediti v kilometrih, saj bi v miljah bil to prevelik zalogaj zame.

Sliši se enostavno, ne? Od začetka meseca že, ko pa je treba proti koncu dnevno narediti več kot 20 kilometrov, pa se pokaže iz kakšnega testa si. Že odkar redno tečem, sem si želel po vzoru nekaterih drugih tekačev imeti cel mesec, tekaški niz.

Pri teh izzivih mi je všeč sam koncept, da tu ne gre za nikakršno tekmovanje s soudeleženci (ki prihajajo iz celega sveta mimogrede) ampak zgolj boj s samim seboj. Nikomur ni potrebno dokazovati, da si razdaljo dejansko opravil, vse skupaj je častne narave. Zvest si samemu sebi in obljubi, da boš to izpeljal. In na koncu ni nobene nagrade, medalje ali kaj podobnega. Lahko si v lastni režiji izdelaš majico, za katero organizator priskrbi grafiko.

Je pa zadovoljstvo, ki je vredno veliko več. In je fizična pripravljenost, ki se bo obrestovala v naslednjih mesecih.

Preden se kakšen kondicijski trener prične križati o nesmiselnosti in neučinkovitosti takšnega pristopa za načrtovano sezonsko telesno pripravljenost, naj povem, da to ni bil namen udeležbe takšnega izziva. Cilj je bolj radovednost, če zmorem, ter uživanje v vsakem teku, ki postaja iz dneva v dan daljši in časovno potraten. Gre za trening mentalne mišice, discipline in miselnosti. Ideja-načrt-izvedba. Misli-besede-dejanja. To bo prišlo prav na tekmah razdalje več kot sto kilometrov, ko se na tri četrt opravljene poti ne znaš več motivirati za nadaljevanje. Proti koncu meseca si v tem izzivu vsak dan postavljen v podobno situacijo in si tako pridobiš izkušnje.

Vse skupaj je tudi osebni logistični zalogaj, saj je potrebno biti v ravnovesju med družinskimi, službenimi in športnimi obveznostmi. Postaneš učinkovitejši v razporejanju časa in nepomembne stvari hitro odpadejo iz dnevnega urnika. Zavedati se začneš tudi kako pomemben je spanec. Če si pravočasno zvečer v postelji, je ogromna razlika, ker si zjutraj spočit in pripravljen na še en kilometer več.

V celem mesecu se je nabralo več kot 460 kilometrov in 12.500 metrov vzpona. Dvakrat sem se vmes udeležil redne etape zimske tekaške lige v Žalcu, dvakrat pretekel Martinovo pot, traso Savinjskega K6 traila ter za konec kombinacijo Ravenske poti in trške poti okoli Šoštanja.

Izziva se je lotil še tekaški prijatelj Dejan, zaradi česar je bilo kar malo lažje, saj sva dober del tekov opravila skupaj. Podporo so nudili tudi ostali tekači iz druščine, če ne s tekom, pa z zbadljivkami, ki te podkurijo, ko rabiš motivacijo. Nekdo je rekel, da če bi bil za resen izziv, bi se tega lotil na prestopno leto!

Vreme je bilo dokaj ugodno za takšen podvig, saj je le dvakrat deževalo, sploh pa so bile temperature ugodne za tek. Nekajkrat je pihalo in bilo razmeroma hladno. Če bi bilo več slabega vremena, bi bil izziv nedvomno še težji.

Za vsak dan je bilo potrebno poiskati traso teka, ki je zadostila dnevnemu številu kilometrov, kar je bil svojevrsten, a zanimiv del izziva. Malo sem obiskal bližnjo okolico in spoznal nekaj novih poti.

V facebook skupini, kjer se izziv neformalno organizira, udeleženci objavljajo svoj napredek, razne tegobe, ter se medsebojno podpirajo. Tudi zaradi te skupnosti je bilo lažje premagati izziv. V uradni evidenci je izziv zaključilo 16 od 53 prvotno prijavljenih.