Pred dvema letoma, ko smo v kosu pretekli Šaleško planinsko pot, je Matej omenil, da jo je njegov oče prevozil tudi z gorskim kolesom. Rahlo prilagojeno seveda, že leta 1990 ter zopet lani pri svojih 69 letih. Ja, Ivč je zares iz pravega testa, živa legenda.
Tako je izziv že nekaj časa visel v zraku. Letos spomladi sem poskusil prevoziti nekaj delov, za katere nisem bil čisto prepričan, da so primerni za gorsko kolo. Ko se je to izjasnilo, je sledilo detajlno planiranje poti. Kombinacija zemljevidov s plastnicami, zračnih posnetkov in poznavanja terena ter orodje za pripravo GPS sledi. V nekaj tednih se je izrisala črta od Šaleškega do Velenjskega gradu okoli doline.
Z Matejem sva določila okviren termin, potem pa čakala na primerno vreme. Sredi maja je dovolj toplo, in še ne preveč zaraščeno, da je pot dokaj optimalno izvedljiva. V soboto so bile možne nevihte, zato se strinjava, da greva v nedeljo.
V nedeljo zgodaj zjutraj sva se dobila v Šaleku pri gasilskem domu in se odpravila. Nekaj je bilo tiščanja navzgor že na prvem delu, kjer so korenine in kamenje, ali pa je podlaga premehka, da bi bilo ekonomično poganjati pedala. Do pobočja Ramšakovega vrha sva se ravno ogrela in nadaljevala preko Visokega na vrh Paškega Kozjaka. Sledil je spust po enoslednih stezah do Hude luknje, ki je bil poezija za dušo. Ravno dovolj zahteven, da je hkrati še zabaven. Takšnih je na poti sledilo še kar nekaj. Tako sva potovala preko hribov in dolin skozi zeleno pokrajino. Nekaj krajših postankov za nalivanje vode ter okrepčilo in spet sva se peljala novim razgledom naproti.
Po delu poti sva se strinjala, da se poskušava čimbolj približati originalni trasi, tudi če bo treba na določenih delih kolo nositi. Tako je spremenjen segment poti čez Tisnik, ki sva ga opravila iz Hude luknje po vzpenjajoči se cesti v smeri Cirkovc in nato po stezi prečkala pobočje Tisnika proti Završam. Od sv. Vida je ves čas asfaltna cesta vse do spusta v Ponikvo. V dolini sva konkretno zabredla s kolesi v sveže naplavljeno mešanico mivke in blata. Zabavno. Vzpon do Graške gore in spet sva na asfaltu, a ne za dolgo. V smeri Razborja je mešanica stezic in gozdnih cest, ki jih z užitkom odvrtiva.
Ustaviva se za malico in osvežitev ter mimo Arnežika priključiva na gozdno cesto. Malenkost vzpona in zopet asfalt vse do Zgornjega Razborja, vmes pa čudoviti razgledi na dolino. Zaradi tega je vredno opravljati takšne dogodivščine. Ko se ozreš nazaj po opravljeni poti, kar nekako težko dojameš, da si bil pred nekaj urami še na oddaljenem vrhu na drugi strani pokrajine. Zdaj pa si že tukaj in to na lastni pogon.
Zabava na spustu do Velunje je kar prehitro minila, potem pa spet v hrib do Zavodenj. Od tam mimo Kavčnikove domačine proti Žlebniku, kjer stoji Kajuhova spominska soba. Zopet asfalt. Kako smo peš tukaj trpeli. Tudi tokrat je sledilo trpljenje, ko je bilo treba proti Slemenu kar nekaj kilometrov v strmino potiskati kolo. Zato pa sva se z veseljem spustila pod Sveti Križ, kjer naju je čakalo nekaj na žlico. Prijatelji so združili pohod na Smrekovec z dostavo okrepčila za naju. Še enkrat hvala na tem mestu, to je res rešilo dan.
Po dveh porcijah ričeta je bil svet videti precej lepše. In tudi pot je stekla lažje. Po obronkih Belih vod, Lepe njive in Skornega do sv. Antona. Malo gor, malo dol. Malo stezic, malo makadama, nič asfalta. Razgledi na Mozirske planine in nato Goro Oljko. A preden prideva do tja, opraviva še en čudovit spust v dolino Pake ter čez nekaj kucljev preko Velikega vrha.
Vzpon na Goro Oljko sva raje odpeljala po cesti, kot da bi tiščala kolesa v strmino. Preostali del sva opravila po markiranih poteh. Tudi na Koželj sva nesla kolo. Tu je potekala debata, koliko bi bilo potrebno kolo nositi, če bi opravljala K24. Ta klub je baje zelo malo številčen. Morda pa nekoč le zbereva pogum.
Po desetih urah in pol se še zadnjič povzpneva za skakalnico na Velenjski grad, kjer skleneva pot in jo obeleživa s fotografijo. Potem pa samo še do doma, kjer je sledilo čiščenje kolesa ter premlevanje vtisov iz poti. Bil je zares dobro izkoriščen dan.
Marko Krenker 