Že nekaj časa sem imel željo, da pričnem del svojega življenja in izkušenj deliti s svetom, z ljudmi okoli sebe. In že nekaj časa pišem, kar tako zase, vsako juto. Sedaj je želja postala dovolj močna, zato sem se odločil zapisati svojo prvo blog objavo. O vseh razlogih morda kdaj drugič, danes bom pisal o maratonu.

Torej, preteklo nedeljo sem se udeležil Ljubljanskega maratona. Zakaj bi nekdo sploh želel preteči 42,195 km in se več ur mučiti? Na kratko, ker je fajn! Večini to ne pride niti na kraj pameti! To je samo za norce. No, jaz sem eden izmed takšnih norcev (ne da se je s tem za hvaliti).

Šalo na stran, že dobri dve leti mineva odkar sem začel teči in v tem kasneje tudi izjemno uživati. Nekaj v meni se je premaknilo, zato sem dobil željo po gibanju. Že prej sem (za povprečneža) precej kolesaril in iskal vedno nove izzive na svojih turah, jih podaljševal ter užival v vsakem vrtljaju pedal. Biti tam zunaj v naravi je nekaj posebnega, ne glede na vreme; res je včasih lepše kot drugič, vendar nikoli ni slabo. Niti enkrat mi ni bilo žal, da sem se odpravil ven. Vedno ko se vrnem nazaj se počutim bolje.

Vse v življenju pride postopoma, zato tudi teči nisem začel kar z naskokom na maraton. Ko sem se prvič odpravil ven, nisem pretekel niti celega kilometra, ostali del poti sem prehodil. A me to ni ustavilo. Ko sem nekajkrat ponovil vajo, sem opazil napredek, kar mi je dalo motivacijo za naprej in v teku sem se našel. Našel sem cilje in našel sem način kako jih doseči.

Lansko jesen sem bil zmožen premagati že 10 in več kilometrov naenkrat. Udeležil sem se tudi dveh tekem, kjer sem videl da lahko tečem tudi hitreje kot sem si mislil. Tekmovalnost te vedno pahne izven cone udobja. Včasih je to dobro, ne pa vedno (več o tem malo nižje). 10 km sem torej lahko tekel pod 45 minutami, kar mi je dalo še več zagona in motivacije. To seveda ni nek vrhunski dosežek, je pa definitivno nadpovprečen. Z mislijo, da zmorem več kot sem si upal predvidevati, sem se začel spogledovati z idejo o maratonu. V pogovoru s prijateljem sem izjavil, da bom do konca leta pretekel polmaraton. Pri sebi sem imel to kot nekakšno zaobljubo. Do konca leta je bilo še dobra 2 meseca, dnevi so se krajšali, tudi tekaških prireditev v tem času ni bilo več, vreme je postajalo hladnejše… izgovori so se kopičili in zelo lahko bi bilo katerega izmed njih vzeti za svojega. Tek sem pričel enkrat tedensko podaljševati in ob koncu leta sem bil že skoraj tam. Ne, ni mi uspelo izpolniti svoje zaobljube do sebe, a bil sem na pravi poti, po kateri sem konec januarja letos prvič pretekel več kot 21-in-nekaj kilometrov v kosu. Bila je ena izmed najhladnejših nedelj, pa sem vseeno naredil kar je bilo treba. Imel sem nove superge, kar je bila samo dodatna motivacija, da sem dosegel enega izmed ciljev.

Ko smo ravno pri motivaciji, naj povem, da me je k teku zelo pritegnila Strava. Strava je Facebook za fit ljudi, enostavno rečeno. Na tem socialnem omrežju objavljaš svoje športne aktivnosti, ki jih beležiš preko aplikacije na telefonu ali pa z namensko napravo. Ker ni vedno najbolj praktično na tek s seboj jemati telefon, sem si kmalu po prijavi na Stravo nabavil športno uro, ki beleži več podatkov kot telefon. Po končani vadbi se podatki samodejno prenesejo v Stravo, kjer jih pregledaš, analiziraš, komentiraš in deliš s prijatelji. To je zame kot češnja na torti po opravljeni aktivnosti. Tukaj te lahko tekmovalnost zelo potegne vase, saj je ena izmed funkcij Strave primerjava časov na določenih odsekih (oz. segmentih kot so imenovali na Stravi) z drugimi. Sploh pri kolesarskih spustih zna biti to precej nevarno, zato tukaj ne gre pretiravati. Varnost je vedno na prvem mestu.

Konec januarja sem torej dosegel cilj, pri katerem pa se nisem ustavil. Nekaj časa sem vsako nedeljo pretekel polmaraton, kar je bilo zame vedno lažje. Vedno bolj v coni udobja sem se počutil med tekom takšne razdalje. Doslednost je najlažja pot do željenih rezultatov. Ker sem želel malo preizkusiti svojo sposobnost za tek, sem se prijavil na Maraton treh src v Radencih za to razdaljo. Nisem imel namena tekmovati z ostalimi, bolj s samim seboj. Vedel sem, da za 42 km še nisem pripravljen ter da tudi ne bom imel dovolj časa trenirati od prijave do same prireditve, da bi lahko ugriznil v to jabolko. Vzdrževal sem nivo fizične pripravljenosti in nekajkrat pretekel tudi po 30 km (zopet, da sem lahko zabredel izven udobja).

Pred Radenci sem imel pri sebi tiha pričakovanja, da sem zmožen progo premagati pod uro in pol, nisem pa polagal prevelikih upov na takšen rezultat. Na dan tekme (če lahko takšnim prireditvam tako rečemo) sem bil poln pozitivne energije, pripravljen tako fizično kot psihično. Iz jesenskih 10 km preizkušenj sem se naučil, da če se na začetku preveč ženeš, ti na koncu zmanjka moči. Zato sem pričel malo bolj previdno, a še vseeno dovolj hitro da bi dosegel željen rezultat. Brzdal sem se nazaj kolikor sem lahko, a bil sem tako poln energije ter vzdušje ob progi je bilo tako vzpodbujajoče, da sem enostavno šel s tokom. Prvih 15 km sem prehitel veliko drugih tekačev, kar mi je dajalo krila. Bil sem na dobri poti, da dosežem zastavljen cilj, potem pa sem pričel plačevati davek ma neizkušenost. Začele so se pojavljati bolečine v stegenskih mišicah, na trenutke je izgledalo kot da bom dobil krče. Tempo teka se je posledično precej umiril, na 17. kilometru pa sem na progi prišel do klanca, ki me je še dodatno upočasnil. Ne da ne maram teka navkreber (ravno nasprotno, večino treningov sem opravil na trasah s precej višinci), vendar tukaj nisem bil pripravljen na takšen potek proge. Od prijatelja ki je že tekel na Radencih, sem dobil informacijo da je trasa popolnoma ravninska. Ko sem kasneje preverjal, sem ugotovil da je prijatelj nazadnje tekel pred 3 leti, lani pa so traso spremenili. Do cilja sem se precej namučil, konca nikjer ni bilo videti, kar se mi pri treningih nikoli ni dogajalo. Ko sem prihajal v zadnji kilometer, sem precej pospešil in tako poskušal nadoknaditi nekaj prej izgubljenega časa. V cilj sem pritekel v malo manj kot 1 uri in 39 minutah, kjer so medalje delili člani naše nordijske reprezentance (beri bratje Prevc). Bil sem popolnoma izčrpan, doživel sem udarec ob zid ali “bonking”  ki ga je spremljala slabost, vrtoglavica in precejšnje bolečine v mišicah. Rabil sem kar nekaj minut, da sem prišel malce k sebi. Kljub vsemu sem bil z rezultatom zadovoljen ter odločen, da s tekom nadaljujem.
Že odkar sem se pričel ukvarjati s tekom, imam cilj nekoč premagati razdaljo od Celja do Logarske doline. Gre za naš najdaljši cestni ultramaraton, razdalje 75 km, ki ga v septembru vsako leto organizira Društvo maratoncev Celje. Ko sem pred par leti prvič slišal za to prireditev, sem si rekel, da je to samo za norce in si sploh nisem znal predstavljati, da bi kdorkoli lahko sploh tekel tako daleč. V začetku letošnjega leta sem si ga pogumno postavil na zemljevid ciljev, vendar sem se zavedal, da se moram na takšno preizkušnjo temeljito pripraviti.  Do konca junija bi moral za to z lahkoto preteči maratonsko razdaljo in od tam graditi formo naprej. Ker so se stvari obrnile drugače od planiranih, nisem imel več na razpolago toliko časa za treninge in nisem uspel slediti načrtu. Lahko bi se vseeno prijavil in se udeležil krajše variante te preizkušnje, ali pa slepo startal na 75 km progi ter vmes skoraj zagotovo odstopil. A s tem nebi zadovoljil svoje želje po zmagi nad izzivom – vedno želim doseči kar si zadam. Ko sem tako obupaval nad idejo o ultramaratonu, sem našel drug podoben izziv (oz. bolje rečeno je on našel mene). Tako rekoč pred mojim nosom se je letos že tretjič odvijal 24-urni Pikin ultra tek. Gre za dobrodelni tek, kjer je na razpolago 24 ur v katerih vsak preteče razdaljo, ki jo zmore. Nič pretirano tekmovalno nastrojenega. Terminsko je bil v podobnem času, kar je pomenilo da bi lahko bilo to dobro izhodišče in preizkus mojih sposobnosti, preden se podam na pravi maraton. Odločitev je tako padla in oboje je šlo na na zemljevid ciljev za letos – tako ultra tek kot tudi Ljubljanski maraton. Na ultra-tek sem šel popolnoma brez vsakršnih pričakovanj, želel sem se samo prepričati če bom lahko premagal maraton. Zaradi slabega vremena so organizatorji dogodek prestavili za 2 tedna, kar se je izkazalo za pravilno odločitev. Vmes sem enkrat tedensko spet lahko dosledno treniral in podaljševal svoj tek. Najdlje do takrat sem pretekel 35 km.

V soboto, 30. septembra smo se proti večeru tekači dobili pri Velenjskem jezeru, oddali prostovoljni prispevek za startnino in pričeli teči v dobra 2 km dolgem krogu. Plan je bil doseči 42 km in potem nadaljevati odvisno do počutja. Na začetku sem tekel malo prehitro, vendar tokrat nisem pretiraval, saj sem vedel da namen ni hitrost ampak razdalja. Po nekje 15. kilometru mi je tempo padel, vendar sem še vedno lahko tekel. Že vnaprej sem se pripravil na to, da bom kakšen krog vmes prehodil in tako prebrodil krizo. 30. kilometer je bil torej ta trenutek, ko je bilo treba za en krog prestaviti v nižjo prestavo. Pojavili so se najprej krči v stegenskih mišicah in kasneje zategovanje v vezeh znotraj stegen. Po počasnem krogu sem se še za nekaj trenutkov ustavil in dobro raztegnil, potem pa nadaljeval s počasnim tekom. Ura je kar minevala in okoli enajste zvečer sem presegel 42 km. Ker so bolečine in težave nekako izginile, sem nadaljeval. Štiri kroge teka in en krog hoje. Naprej me je gnala radovednost, koliko še zmorem. Po dobrih 7 urah teka in 62 km sem se tako odločil, da imam dovolj, vendar me je prijatelj Tomaž potegnil še v en krog. Bil sem še sposoben nadaljevati, vendar nisem želel pretiravati in tvegati kakšne nepotrebne poškodbe. Odšel sem domov spat in se vrnil naslednji dan pred koncem dogodka ter pretekel še 5 krogov. V planu je bilo da izmenično hodim in tečem po en krog, vendar sem kar vse pretekel, ker drugače nebi spravil vseh v časovni okvir. Ko se enkrat spraviš v pogon, kljub bolečinam v mišicah kar nekako gre.

Po tej preizkušnji sem bil torej prepričan, da sem pripravljen premagati tudi maraton, tako ali drugače, tudi s hojo če je treba. Bil sem že prijavljen in poti nazaj ni bilo, hkrati pa sem se vnaprej veselil izpolnjenega cilja, čeprav me je maraton še čakal. Vedel sem da zmorem, ne glede na to, kaj me na poti do cilja doleti. Zaradi tega pred startom nisem čutil nobenega strahu, pritiskov ali kaj podobnega kar bi človeka lahko vrglo iz tira. Na dan maratona sem moral samo izvesti tisto kar zmorem in potrditi svojo tekaško “znanje”. Kot bi šlo za nekakšen izpit.

V glavi sem imel idejo, da začnem zadržano, z zmernim tempom, katerega bom vsaj držal do konca, če ne celo stopnjeval. Za zadnji trening pred dogodkom sem izvedel tek dolg 10 km na katerem sem enakomerno dvigoval hitrost, zato sem bil precej samozavesten da bom na podoben način lahko pristopil k Ljubljanskemu maratonu. Kakor po navadi, pa skoraj nikoli ne gre vse po načrtu in tako kot si sami predstavljamo. Takoj po startu sem se skupaj z reko več kot 12 000 tekačev pognal na progo in načrt je takoj splaval po vodi. Prvi kilometer je bil občutno prehiter in vedel sem, da moram upočasniti. Popustil sem, tako da so me ostali tekači prehitevali, vendar je bilo še vseeno prehitro. Srčni utrip je bil v višavah in kar 10 km je trajalo, da se je ustalil na moj normalen tekaški ritem. Tekel sem še zmeraj hitreje kot planirano, ker mi je bilo tako udobno. Vzdušje je bilo pravo, mimo mene so drseli jesenski prizori kot iz pravljice, veter me tudi ni motil, temperatura je bila za tek optimalna… res sem doživljal tako imenovani runners high (tekaško blaženost, če poskušam prevesti). Ko tečeš skozi mesto po cestah, kjer se drugače vedno pelješ z avtom je to prav poseben občutek. Ob progi so bili ves čas navijači, ki so vzpodbujali čisto vsakega tekača, kar mi je dajalo moči in upanje da pritečem v cilj pod 4 urami. Čeprav tega nisem pričakoval, lahko rečem da je bilo vzdušje še bolj pristno in pozitivno kot na Radencih spomladi. Neverjetno je, kako te skoraj dobesedno dvigne ko tečeš mimo godbe, ki igra in na takšen način vzpodbuja in navija zate. Bilo jih je kar nekaj ob celotni trasi proge – pa ne samo godbe, rock bandi, posamezniki z lastnimi okrepčilnimi  postajami, bobnarji ki narekujejo tempo, pa tudi “lokal patrioti” ki so si iz gostilne prinesli mizo in stole na prosto ter ob pivu na glas komentirali tehniko teka posameznih maratoncev. Zdelo se je kot da vsak po svojih močeh prispeva k tej prireditvi in da celo mesto ta dan živi za maraton. Posebej pozitivno se mi je zdelo, da je bilo ob progi toliko otrok, ki so čakali z iztegnjenimi rokami, da jim maratonci stisnemo petko. Nekateri so jih zbirali in tekmovali med seboj, kdo jih bo nabral več. Sam sem jih podelil kar nekaj, kjer sem le bil dovolj blizu. Nekaj takšnih trenutkov je ujel v objektiv Ciril Komotar na svojem vlogu.

Na maraton sem s seboj vzel tudi hidracijski nahrbtnik, ker nisem želel ponoviti napake iz Radencev. Tam sem namreč med potjo spil občutno premalo tekočine, ker se nisem želel ustavljati na vodnih postajah in izgubljati časa. Zaradi tega je tam najverjetneje prišlo do krčev v mišicah. Sedaj sem lahko tukaj na vsaki okrepčilni postaji nadaljeval mimo v svojem ritmu, v katerega sem padel. Malce me na takšnih prireditvah moti to, da se nabere velika količina odpadkov na teh vodnih postajah, ko se za vsaka 2 deci vode odvrže plastični kozarec; ampak svet pač ni popoln. Zato sem imel še boljši občutek, saj sam nisem prispeval k smetenju pa še pil sem takrat ko sem to dejansko potreboval. Še ena napaka, ki sem jo storil na polmaratonu v Radencih je bila ta, da celo pot nisem zaužil nobene hrane. Tudi tega tokrat nisem ponovil in s seboj sem imel 2 energijska gela, ki sem ju varčeval za zadnji del poti, če bo nastopila kriza. Kilometri so drseli mimo, tempo je počasi padal in ko je prišlo do ločitve poti za 21 in 42 km sem začutil nekakšno lakoto. Telo mi je sporočalo, da rabi nekaj goriva, od zajtrka pa je minilo že skoraj 5 ur. Zjutraj sem jedel bolj previdno, saj s polnim želodcem ne gre najbolje teči – tudi to sem se naučil iz slabe izkušnje. Ob progi je bila ravno okrepčilna postaja, kjer so delili sponzorske energijske gele. Brez obotavljanje sem pograbil enega in ga kar med tekom posrkal ter zalil z nekaj vode. Takoj sem se počutil bolje in še naprej vztrajal v svoji igri vzdržljivosti. Tako sem vsaj trikrat ponovil vajo in se prebil do 36. kilometra. Vmes sem enemu izmed otrok ob progi vzel banano, s katero je molel proti meni, kar pa se je izkazalo za nesporazum. Takoj sem mu jo želel vrniti, pa so mi vsi prisotni dali vedeti, naj jo kar obdržim in tečem dalje. Res je prijalo dobiti v želodec nekaj kar je podobno hrani. Po navadi si na daljši tek s seboj vzamem nekaj banan in jih pojem ko začutim lakoto.

Po 3 urah teka se je želodec zopet pričel pritoževati, tokrat nekoliko drugače. Ni bila lakota, ampak nekaj čisto nepoznanega. Očitno mi vsa ta umetna hrana v obliki gelov ni najbolje ustrezala. Vseeno mislim, da sem se pravilno odločil, saj bi brez tega vira energije takšen nivo gibanja težko vzdrževal celo pot. Imel sem tudi kar malo sreče, saj sem prvič za gorivo uporabil energijske gele, kar je malo tvegana poteza, če nimaš izkušenj že od prej. Novosti na takšnih dogodkih ne gre uvajati, saj ne veš kako bo telo reagiralo. Kakorkoli, dobil sem signal da je zaenkrat dovolj sladkorja in naj bom do konca bolj previden.

Bližal sem se Dunajski cesti in še vedno tekel. Vzdrževal sem počasen, ultramaratonski tempo in počutil sem se kot učinkovit stroj, ki se ne ustavi kar tako. Opazil sem, da se tudi večina so tekačev muči, zato sem jih začel vzpodbujati in tistim ki so hodili, ploskal za vzpodbudo. Naenkrat sem se zavedel, da so tegobe z želodcem kar izginile. Gibal sem se po ravnini Dunajske ceste, ko sem za seboj zaslišal Srbskega udeleženca maratona, ki je na ves glas vpil “Ajmo, ajmo” in tako vzpodbujal samega sebe, s tem pa tudi druge. Ko me je dohitel, sva izmenjala nekaj besed ter podelil sem nekaj vzklikov z njim. Spet sem se počutil fantastično, nisem pa upal pretiravati s tempom, saj je bilo do cilja še vsaj 3 km.
Do zadnjega kilometra sem tako varčeval moči, potem pa se ni bilo več treba držati nazaj. Bilo je vedno več gledalcev, ki so bili tudi vedno glasnejši, sploh če sem jim nazaj zaploskal in zakričal v znak svoje borbenosti. Za te občutke je res težko najti besede in vse trpljenje je tukaj poplačano. Skoraj dobesedno čutil sem da bi lahko poletel, to je bil moj najmočnejši “tekaški zadetek” (še en moj prevod za runners high). Tik pred ciljem sem še malce pospešil, saj sem videl da se ura bliža petdeseti minuti četrte ure. Ciljno črto sem tako prečkal v času 3 ure, 49 minut in 56 sekund, dosegel sem svoja pričakovanja. Od župana Jankovića sem prejel čestitke, in takoj posnel selfie skupaj z njim za spomin.

Bil sem še pri dobrih močeh za razliko od Radencev. Nekaj minut sem se še malo sprehajal sem ter tja po ciljnem prostoru ter si potem dobro in temeljito raztegnil noge. Spil sem še zadnjih nekaj požirkov vode iz hidracijskega nahrbtnika in se počasi usedel na tla. Počutil sem se zelo živega in se obenem zavedal hvaležnosti do vseh, ki so pomagali izpeljati ta tekaški praznik. Naj bo kritičen kdor hoče, češ da je treba plačati da lahko tečeš in da takšno mučenje samega sebe nima smisla. Sam sem v tem našel nov smisel. Takšne izkušnje nikoli nebi doživel na svojih treningih v domačih hribih. Vse ima svoj namen in tudi tisti tek je zame nekaj posebnega.
Tek me osvobaja na toliko načinov, da ga lahko samo toplo priporočam vsem! Vsem ki še vedno sedite in prdite v svoj kavč. Brcnite se v rit in stopite izven cone udobja. Ne bo vam žal!