Tradicionalno od Maribora do Sloveni Gradca skozi noč za daljši trening.
Sedaj že tadicionalno, se v začetku jeseni za daljši trening odpravim preko Pohorja – zadnji dve izvedbi sta bilo nočni. Začetek poti je bil tokrat zame dramatičen, saj se tekaške palice niso dale raztegnit, ker je od zadnje avanture ostala na njih mikro doza energijskih gelov, ki je delovala kot lepilo. Po poskusih uporabe sile golih rok sem obupal in slabo voljo porabil za gorivo proti vrhu smučišča. Na srečo je imel Branč svojo kočo (nekdanja brunarica Planika) še odprto in tudi klešče pri roki, tako da sem palice lahko spravil v delovno pozicijo. Po izotoničnem radlerju in prijetnem klepetu sem tako veselo nadaljeval v noč.
Do Šumika ni bilo neke hude motivacije, potem pa so se pričeli iz gozda pojavljati čudni zvoki, kar mi je nagnalo kar malo strahu v kosti. Je to medved, ali kakšna druga zver? Do Lovrenških jezer sem razvozlal, da so to jeleni, saj sem jih iz stolpa lahko slišal iz različnih strani. Res je bil značilen zvok njihovega rukanja.
Proti Ribniški koči sem našel nekaj jurčkov, kar me je zelo razveselilo! Do kremžarice sem bil že skoraj v limitu 2 kilogramov, pa tudi vsa kapaciteta tekaškega jopiča je bila zapolnjena. Potem se je začela predstava z jutranjo zarjo, kar mi je dalo dodatno moč in voljo, da sem v tekaškem koraku prispel do avta, ki me je čakal v Slovenj Gradcu.
Za take noči se živi!
