Zakaj nas privlačijo ekstremi? In to ravno takšni z okroglimi številkami… ker se dobro sliši? Preteči 100 milj ni mačji kašelj, ni pa tudi nemogoče.
Lani jeseni po bogati sezoni sem začutil, da je čas, da se tudi sam preizkusim v 100 miljah. Nabral sem dovolj izkušenj in Istra je več kot primerna za prvo takšno razdaljo. Poleg tega sem pred tremi leti spoznal večji del poti, zaradi česar je bila odločitev nekako samoumevna.
Čez zimo sem dobro držal bazo pripravljenosti in dosledno delal vsaj petdeset kilometrov tedensko. To ni veliko za tekača, kaj šele ultraša, a meni je bilo to dovolj. S spoštovanjem do razdalje sem planiral narediti še kakšen daljši trening ranga 60-70 kilometrov, a med vsemi drugimi obveznostmi ni zneslo.

April je bil hitro tu in teden pred tekmo sem si vzel prosto, ter se v miru pripravil. V Umag smo odšli že v četrtek in se klimatizirali kot je treba. Krajši tek za gušt na morskem zraku, potem pa prevzem štartnih paketov.

Sledil je počitek, masaža in pripravljanje opreme za na pot. In seveda testenine. Spalo se je dobro in dovolj. Na dan tekme sem bil popolnoma sproščen, brez vsake nervoze in vznemirjenja. Tako mi je tudi ustrezalo!
Pol ure pred odhodom avtobusov, so me prijatelji pospremili do zbirnega mesta. Tam srečamo ostale rojake, ki se podajajo na 100 miljsko pot. Ivi gre celo bos, Pero pa se na traso podaja že enajstič – se pravi je bil na vseh izvedbah. Neverjetno. Poslovimo se in avtobusi nas odpeljejo proti Labinu. Med potjo še ujamem malce dremeža.

Ugotovim, da imam telefon napolnjen le do polovice. Zato v Labinu iščem kavarno, kjer ga lahko priključim, dokler popijem čaj. Srečam še enega rojaka, ki je v Umagu pozabil startno številko. Nisem torej v najslabši godlji. Spijem čaj, telefon preklopim v način varčevanja z baterijo, potem pa se postavim v množico in naredim sebek pred startom. Vzdušje je odlično in pred odštevanjem začutim malo tiste dobre nervoze.
Pričnem po pameti in prvi kilometri minejo zmerno. Sledim nogam pred seboj, ko se spuščamo v Rabac. V prvi klanec gledam, da je pulz pod kontrolo. Sledi spust v Plomin po makadamski cesti. Spomnim se na bosega Ivija. Nepredstavljivo, vsak si pač išče svoje izzive.
Ko dosežem morski nivo, se skozi okrepo na hitro sprehodim in vzamem le najnujnejše. Znova pričnemo v hrib, kjer nas v prvi vasi pozdravljajo navijači s super vzdušjem. Proti vrhu nas spremlja sončni zahod ter pogled na Učko v daljavi.

Spuščam se po pameti in šparam z lučko ko se temni, saj teren ni prezahteven. Vsaj dokler gre. V Mošenički Dragi na okrepi zopet vse opravim na hitro, s straniščem vred, ker je bila ravno prilika. Po kakšnem kilometru so že prvi sotrpini ob poti na kolenih ter “kličejo jelene”.
Dolg vzpon na Poklon prične najprej betonirana cesta, nato gozdna cesta in končno steza. Čakam, kdaj mi bo pot postala poznana, saj se spomnim izpred treh let, ko smo pričeli prehitevati rdeče številke – te nosijo tekmovalci na 100 milj. Strmina postane konkretna, to bo to. Z višino se je tudi ohladilo, zato grejo rokavčki na roke.
Ko se gozd odpre precej piha in pojavi se megla. Dohiti me Jagodic, ki mi pomaga izvleči jakno iz nahrbtnika. Hvala Primož! Pove mi, da je tudi on je pozabil štartno številko, a so mu jo prijatelji dostavili na prvo okrepno. Od tu sem hitro na vrhu, na dol spet pričnem previdno, ker sem že zaspan in tudi vidljivost je zaradi megle poslabšana.
Prične se preživljanje spusta, saj počutje ni najbolj olimpijsko. Na Poklonu srečam Čipko, ki čaka Icija. Nekaj malega dam v usta in na gasilski klopi glavo naslonim na kolena. Ko zazvoni deset minutni časovnik, ga še dvakrat podaljšam. Potem mi prostovoljec pri vratih ponudi juho, katero z veseljem vzamem, saj me je že malce zazeblo.
Pozdravim Icija, ki je vmes prispel, ter grem dalje. Sledi neskončen makadam skozi Čičarijo. Še vedno sem zaspan, ampak borbam. Planiram, da na naslednji okrepi samo pojem nekaj in spim kasneje na Trsteniku. Dohiti me Ici in mi razlaga, kako lahko na cesti kar med tekom malo zadremaš z napol zaprtimi očmi. A tukaj to ne pride v poštev. Že tako prevečkrat brcneš kakšen štrleči kamenček.
Ker je Ici zame prehiter, ga pošljem naprej, čeprav vztraja, naj greva skupaj. Raje nadaljujem v svojem tempu. Ves čas tečem, čeprav počasi. Spominjam se poti izpred treh let, kar mi je malo v uteho. Ko pridem na okrepo Brgundac, si na ležalniku odložim nahrbtnik ter se postavim pred hrano. Nič ne paše, zato vzamem limone, pomaranče ter jih poplaknem z mineralno vodo. Ici se je že poštimal in gre dalje, jaz pa se odločim za krajše spanje.
Po pol ure me spet malce zazebe, zato je čas za nadaljevanje. Popijem instant kavo, ki pa je zaradi zmešane usedline prav nagravžna. Ampak nihče ni popoln, kajne?
Nadaljujem v hrib proti Orljaku ter si pomagam s palicami. Nekateri tekmovalci se pogovarjajo med sabo, jaz pa uživam v samoti, tišini noči in se ne pustim motiti. Še vedno me daje zaspanost in z zavidanjem opazujem listje ob poti v katerega bi se najraje zavalil ob pravi priložnosti. “Na Trsteniku bo prilika” si rečem in vztrajam.
Ko se spuščam z Orljaka se prične daniti. Najprej se oglasijo ptice, potem pa je iz minute v minuto svetleje, zato postane lučka odveč. Na spustih sem še vedno malo zadržan, a mi gre dobro. Pred Trstenikom je treba opraviti še z Gomilo, ki kar hitro mine. Komaj čakam tehničen spust, da prehitim nekaj počasnejših spustašev.
Med tekom po stezici navzdol mi pride na ušesa, da smo malo pred okrepo ravno na polovici poti. Dobro je vedeti, a se s kilometri tokrat ne ubadam preveč. Že čisto po svetlem prispem v šotor okrepne postaje. Zaužijem preizkušeni recept za želodec in sedem. Zaspanost je izginila, zato ni potrebe po daljšem postanku kot sem prvotno planiral.
Ker imajo zeleni čaj, si ga pripravim in nastavim časovnik na 3 minute. Stara navada – železna srajca. Okrepne postaje so bile letos res optimalno založene. Sploh pomaranče so bile božanske. Pohvale organizatorjem! Pojem par kosov kruha z marmelado, banano in vse skupaj zalijem s čajem. Dovolj bo za moj nestabilen želodec. Ga kasneje založim še s sendvičem iz nahrbtnika.
Odpravim se dalje proti Žbevnici. Vse etape med okrepami so bile oddaljene med sabo približno petnajst kilometrov. Komaj sem čakal na sonce, da me malo ogreje. Med vzponom me prehiti mopedist na električnem kolesu in komentira, da mi je za motivacijo. Jaz pa mu odvrnem, da je to kot goljufanje.

Ko sta me strmi vzpon in sonce v hrbet fino segrela, dosežem vrhnji del, katerega lahkotno potečem do samega vrha Žbevnice. Tam nas pričaka ekipa časomerilcev in “kolesar” katerega zdaj prepoznam. Nekdanji organizator Alen je. Že na daleč mu žugam, da ga je lahko sram. Seveda razume šalo in mi v zameno ponudi pivo. Ooo, tega se pa ne zavrača! Naredim par dolgih požirkov in polovice piksne ni več. To bo dovolj dopinga za gumijaste noge, katere bom rabil za spust proti Buzetu. Zahvalim se in se zapodim navzdol. Za mano kričijo, da me v cilju čaka še eden, naj ne “zajebem”
Malo že čutim noge, a ne dopustim, da slabe misli krojijo razplet. Poskušam sprostiti korak in povečam frekvenco. Prav zabavno je. Med spustom naredimo še nekaj malega vzpona. Komaj čakam Buzet, da se lahko preoblečem in pojem nekaj toplega. Medtem sem postal tako lačen, da sem moral poseči po sendviču. Če bi predolgo čakal, bi me lahko spet zvilo v želodcu.
Skozi gozd se počasi odpira razgled na Buzet. Na stezi srečujemo nabiralce špargljev in stezičarje, ki kar tako pohajkujejo po teh koncih. Vsak mi nameni kakšno besedo vzpodbude, jaz pa se jim venomer zahvalim.
V Buzet prispem v dokaj dobrem stanju. Poberem tranzicijsko vrečo, ter si najdem prosto mizo. Pojem topel obrok, si napolnim zaloge in telefon ter pred nadaljevanjem zadremam še eno kitico kar na klopci. Ko se odpravljam dalje, prispejo ravno najhitrejše na 110 km trasi. Čudim se, kako ekspresno je možno opraviti z okrepno.
Nadaljujem osvežen in v svojem tempu pričnem v naslednji breg. Poti se spominjam in komaj čakam to ali ono podrobnost. Po opravljenem klancu je spust položen po gozdni cesti in kot naročen za gorsko kolesarjenje. V mislih se postavim na kolo in brzim navzdol brez truda. Nato je sledilo večkratno prečkanje vode. Skakljanje po kamnih ter pazljivost, da si ne zmočim nog. Ne da bi bil razvajen, a če ni treba si ne bi rad ustvaril recepta za žulje v preostalih osemdesetih kilometrih.
Med naslednjim klancem proti vasi Vrh, se že veselim naslednje postojanke Butoniga. Saj je samo še spust si mislim. V vasi je ob cesti na steni hiše pipa z vodo, kjer se osvežim in si natočim, saj je bilo že vroče. Nekateri sotrpini me posnemajo in sprašujejo koliko je še do postojanke, jaz pa jim veselo razlagam, da samo še dobrih met minut spusta. A med spustom od nikoder ni asfaltne ceste, katere se spomnim. Sam pri sebi se jezim. Po oznakah razdalje okrepnih bi morali biti že tam. Ali so spreminjali traso? Potem pa se pot spet prične vzpenjati, kar v meni povzroči še več negodovanja. Lahko bi se že naučil…
Očitno se mi je iz spomina izbrisal ta dodatni kucelj preko vasi Šćulci. Po asfaltnem spustu in prečkanju jeza le prispem. Malo se zadržim, se okrepčam, potem pa nadaljujem. Noge so že kar utrujene, ampak kaj drugega pa je za pričakovati po več kot sto kilometrih. Vem pa, da je počutje boljše kot zadnjikrat ko se bil tukaj, kar me navdaja z upanjem.

Na vzponu proti Zamasku opazim psa, ki teče s tekmovalci. Malo se vrača naprej in nazaj, ni pa videti, da bi spremljal samo eno osebo. Ob pokopališču na vrhu hriba si natočim vodo, kar pes tudi izkoristi, da si poteši žejo. Ker mi je še naprej sledil, sem ga napodil, ker sem bil prepričan, da živi nekje blizu.
V glavi si ponavljam zaporedje Istrskih vasi in mest, katere še moram doseči na poti. Motovun – Optralj – Grožnjan – Buje. In vsak je na hribu. Ta predel je znan kot dežela tartufov. Z Motovunom opravim dokaj dobro, kar mi da naval energije, na katerem naredim nekaj dobrih kilometrov do Livad, kjer je zopet čas za okrepčilo. Vzamem si čas in se najem. Prav tako si sezujem čevlje in menjam nogavice.

Zagrizem v klanec na Oprtalj. Dohitim sotekmovalca, ki si me je zapomnil po tem, da na okrepah vedno hočem mineralno vodo. Zato me poimenuje kar “mineralna”. Balkanci imajo nek svoj smisel za humor. V hecu pokomentirava, katera je boljša, Radenska ali Jamnica.
Od Oprtalja dalje del poti poteka po Parenzani, kar pomeni makadamsko cesto, ki mi je zelo ustrezala. Zopet naredim par dobrih kilometrov, preden se spusti noč. Pri vzpenjanju do Grožnjana čakam, kdaj bom spet padel v krizo, a na srečo mi gre brez večjih težav. Tik pred okrepo pred sabo zagledam tekeča, ki ga dohitevam. Na številki vidim, da je naš in ko se približam, prepoznam, da je Marko Kavzar. Ker ga ravno pričaka njegova podporna ekipa, ga ne motim preveč in se posvetim lastnemu krepčanju. Malo se usedem in opazujem druge tekače, ki prihajajo. Nekateri se odločijo za odstop. Da nebi zamikalo še mene, se hitro odpravim dalje.
Med Grožnjanom in Bujami je del poti nekaj kilometrov makadamske ceste, ki je čisto ravna in daje občutek neskončnosti. Čakal sem ta del, ker sem se psihično pripravil nanj. Tečem kolikor še noge dajo in poskušam čim manj misliti. Večina ostalih sedaj že hodi, meni pa se zdi imenitno, da zmorem. Takole bi lahko tekel še ves dan si ponavljam in kar naenkrat nas oznake usmerijo zopet na stezo.
Noge so še vedno odzivne, zato se med drevesi še malo pozabavam ko se mi zdi, kako sem hiter. Pred Bujami me preseneti moja ekipa, ter me pospremi do zadnje okrepne. Še zadnjič mineralna z limono, gel za poslednjih trinajst kilometrov in že se poslovimo do Umaga.
Zadnji del je čisto ravninski, na kar sem se prav tako pripravljal v glavi. Plan je bil da ga odtečem v določenem tempu, ampak roko na srce, bil sem vesel da sploh lahko tečem. V temi zagledam štirinožnega prijatelja od prej. Nekaj časa mi sledi, potem pa se priključi nekomu drugemu.
Vsak zavoj sem čakal, da zavijemo spet na stezico skrito med drevesi. Zaslišal sem tuljenje, ki spominja na kričanje čarovnic. Spreleteli so me mravljinci, potem pa sem se spomnil, da se tako oglašajo lisice.
Bolj sem se bližal mestu, bolj so noge oživele. Ura je bila že čez enajst zvečer, a na obali je bilo še kar živahno. Spodbujanje mimoidočih je dodalo še malo zagona in zdaj zdaj sem prispel na preprogo, ki vodi skozi ciljni lok.

Zadovoljen, utrujen, ponosen in vesel, da sem lahko izvršil zastavljeni načrt. Poveselim se skupaj z ekipo, popijem pivo (brez Alena), več pa ni…