128 kilometrov Istre

100 milj Istre je eno izmed bolj uveljavljenih trail tekmovanj v tem delu Evrope in odkar sem pričel s tekom po stezicah na daljše razdalje, se je uvrstilo na seznam stvari, ki sem jih želel enkrat opraviti. Konec leta 2019 sem se prijavil na modro progo, ki poteka iz Lovrana na vzhodnem delu, preko celotnega polotoka do Umaga, kjer je cilj.

Tokratna izvedba bi morala biti že lansko pomlad, a je bila zaradi razmer prestavljena na jesen, potem na pomlad 2021 in še enkrat na september. Konec avgusta smo prijavljeni že ugibali, ali bodo razmere dopuščale tekmo in na naše veselje, je tokrat bila prižgana zelena luč.

Po bolj ali manj dobri spomladanski formi, sem skozi poletje vzdrževal pripravljenost, naredil nekaj srednje dolgih treningov in počutil sem se pripravljenega, da opravim z modro traso dolžine 128 kilometrov. V Umag, kjer je cilj sem se odpravil v petek dopoldan, da sem se lahko v miru pripravil. Bilo je malo tiste predtekmovalne nervoze, a nič pretiranega. Dvig startne številke, za katero se je izkazalo, da je napačna, ko sem bil že nazaj v svoji “bazi”. Pa ponovi vajo, lepo brez drame nazaj po pravo številko. Ura je štiri popoldne, vse ok, skuham si njoke ter v miru pojem, ter si pripravim vse za na pot. Na prireditvenem prostoru odložim še tranzicijsko vrečo in čakam z ostalimi kandidati za finišerje. Ob šestih krene avtobus, ki nas pelje na start v Lovran. Plan je bil, da bom po poti spal, a sem na koncu zadremal za dobre pol ure, potem pa um več ni dal miru. Vmes sem občudoval čudoviti sončni zahod.

Odložili so nas v mestu ob cesti in sprehodili smo se do stare luke, kjer je startni prostor. Organizator ima vse postavljeno, mi pa eno uro časa, da se pripravimo. Vremenska napoved je lepa, zato se odločim, da pošljem jakno v vreči nazaj na start, ter s seboj vzamem samo podaljške za roke. Par besed s tem in onim, preverjanje če je vse na mestu. Organizator Alen v debati pove, da je bilo ponavadi vsaj dvakrat toliko tekmovalcev na startu. Že smo zbrani na kupu, da odštevamo do pričetka. Glasba dvigne vzdušje, to je to – in že gremo. Potečemo v prvi klanček skozi ulice in se dvigamo. Poskušam se malo držati nazaj, ker bo še dolga pot, a obenem ujamem val kolektivne energije, ter do stopnic prispem bolj na čelu skupine. Klanec mi ustreza in vlečem navzgor z menjavami ritmov, saj je kar nekaj odsekov z lahkoto možno preteči.

Luči spredaj se vedno bolj oddaljujejo, a jih ne poskušam dohajati. Kmalu na najbolj strmem delu dohitim večjo skupino tekmovalcev, a se mi zdi čudno, da bi tako hitro upočasnilo toliko tekačev v ospredju. Seveda, to so rdeče številke, miljaši, ki imajo za sabo že 45 kilometrov. Med njimi zaslišim Petra, ki mi pravi, da sem precej spredaj. Upam, da se nisem uštel v tempu.

Zapustimo gozd in pred sabo zagledam vrsto svetilk proti vrhu, ter spodaj v temi luči obmorskih mest. Čudovito, škoda da nimam danes časa narediti kakšne lepe fotografije. Iz vrha se pričnemo spuščati proti Poklonu, kjer je prva okrepčevalnica. Teren je precej zahteven in ne omogoča prevelikega divjanja. Prejmem opozorilo v obliki padca – spotaknil sem se ob kamen. V počasnem posnetku letim mimo drevesa, ki ga na srečo nisem zadel z glavo. Preverjam, če sem kaj izgubil, povem da sem vredu in z večjo previdnostjo spet plešem navzdol po stezi med kamenjem. Malo so jih dobila kolena, a nič takšnega.

Na okrepčevalnici je kot v mravljišču. Pri vhodu ti razkužijo roke, iz ene strani ti nalivajo vodo in ponujajo prigrizke, iz druge opaziš fotografa, ki je prav tako kot mi na stezi, on tukaj v svojem elementu. Prosim za cele banane za na pot in spet se podam v noč. Do Brgundca je pot bolj položna, večinoma makadamske ceste. Nekaj časa tečem s tremi Italijani, a ne znajo skoraj nič angleško, jaz pa skoraj nič Italijansko.

Brgundac je druga postojanka. Glasna glasba, in navijanje, ki spominja bolj na nogometno tekmo. Ob mizah je potegnjen trak, vse ti dajo v roke kar naročiš. Napolnijo mi flaše, v lonček vzamem orehe in rozine in odpravim se dalje. Grizem prigrizke, prav tako pa klanec. Želodcu izbrano gorivo ni ustrezalo, zato upočasnim. Tudi melatonin naredi svoje in prične se mi spati. Sanjam, da se nekje uležem za deset minut, a se hkrati ne predam mamljivim mislim. Za kofein je še prezgodaj, saj bi potem ko bo treba ne imel več učinka.

Orljak je mimo, sedaj se položno spuščamo. Na tekaškem delu naprej spustim Italjanske kompanjone, saj se naš tempo razlikuje. Kmalu vidim, da so oznake izginile, prav tako pa tri lučke prihajajo proti meni. Zgrešili smo in vračamo se nekaj sto metrov nazaj. Italiani skrenejo na stezo od koder smo prišli in še mene prepričujejo, da je to prava smer. Povem, da nimajo prav, ker gledam pot na zemljevidu ure, a če želijo, naj gredo v napačno smer. Trajalo je slabe pol ure, da so me zopet dohiteli. Proti Gomili sem zopet sam in zaspanost se je spet prikradla v misli. Gledam, zakaj je na uri prižgana lučka senzorja pulza, saj bi moral biti ugasnjen. Morda pa se pas ni povezal na začetku? Ustavim aktivnost na uri, izberem opcijo nadaljuj pozneje, v tistem pa se pojavi obvestilo, da poteka nadgradnja programske opreme. Zaspanost je v hipu izginila. Ko se ura po 2 dolgih minutah prižge nazaj, se na mojo srečo pojavijo številke že opravljene poti in lahko sem nadaljeval beleženje aktivnosti.

Kmalu sem na vrhu Gomile, želodec je je pomiril, sem pa medtem pozabil dovolj piti. Izpraznim eno flaško, ter potipam drugo, ki je tudi napol prazna. Za spust bo že dovolj. Sledim stezi shojeni v gosti planinski travi in med skalami, a prav velike hitrosti ne razvijem. Previdnost ni odveč v temi.

Naslednja okrepčevalnica je v vasi Trstenik na koncu spusta. Napolnim flaške, popijem čaj in se za minuto usedem. Še dva maratona razdalje do konca. Ura je nekje pol štiri zjutraj. Vzamem še marmeladne sendviče, ki so bili prava izbira. Ko izstopim iz šotora začutim, kako se telo hitro ohladi, če se ne premikaš. Po minuti ali dveh sem spet nazaj na delovni temperaturi, saj se zopet vzpenjam, tokrat proti Žbevnici.

Preden pridem na vrh, se teren rahlo poravna in spominja na Pohorje. V daljavi vidim nekaj luči, ki počasi napredujejo. Ko usmerim pogled navzgor, opazim na nebu svetlo luč, ki se hitro giblje, potem pa izgine za obzorjem. Utrinek si razlagam in premagujem strmino. Na vrhu pozdravim prostovoljce, ki popisujejo tekmovalce.

Stisnem gel in pričnem dolg spust proti Buzetu. Po načrtovani časovnici naj bi tja prispel ob pol osmih zjutraj, ravno med sončnim vzhodom, a sem si do sedaj nabral že dobro uro prednosti. Navzdol gre kot po maslu. Vsakič ko tečem mimo hiš, lajajo psi. To noč imajo pa veliko dela si mislim. Ko po več kot deset kilometrih kamenja in makadama navzdol prispem na asfalt, je to pravi balzam za noge. Še parkrat zgrešim zavoj preden prispem v športno dvorano v Buzetu, kjer prav vsakega prispelega pozdravijo z aplavzom. Ura kaže 5.50.

Vzamem tranzicijsko vrečo, odložim smeti in se usedem za mizo poleg Jureta, ki sem ga že prej nekajkrat srečal. Preoblečem se v sveža oblačila, ter grem po topel obrok. Imajo riž z grahom in džuveč omako, ki mi zelo tekne. Vzamem še repete, da se konkretno podložim. Potem napolnim zaloge, ter se odpravim dalje. Počutje je vrhunsko, zato izkoristim naval energije. Zunaj se je tačas skoraj že zdanilo.

Pri vzponu za seboj gledam sončni vzhod, kar mi je dalo še dodatni zagon. Sledilo je zaporedje krajših vzponov in spustov skozi gozd na senčni strani, kar je bilo dobro, saj zato ni bilo že dopoldne prevroče. Iz vasi Šćulci se je že videlo jezero Butoniga, do karega se je bilo potrebno spustiti. Pot je nato vodila preko nasipa ob jezeru , na koncu katerega je bila naslednja okrepčevalnica.

Pogled na jezero Butoniga

Tukaj sem srečal Uroša, ki si je oskrboval žulje na nogah. Jaz jih na srečo nimam. Razmišljal sem o ležečem počitku, a sem potem samo napolnil flaške, vzel limono in odšel naprej ob strugi potoka. Ravninskih par kilometrov v kombinaciji z dvigajočimi se temperaturami, se prične malo vleči, a jih kmalu prekine naslednji vzpon. Dohiti me Andreas iz južne Tirolske s katerim greva skupaj do vrha, kjer je vas Zamask. Družba mi odgovarja in pogovor me malo spravi k sebi. Na spustu zopet letim, uživam in uidem naprej, a ne za dolgo. Pred vzponom na Motovun sežem po sendviču in ga med hojo pomalicam, medtem pa Andreas spet odbrzi naprej.

Nasip ob jezeru, na koncu okrepčevalnica

Pred vstopom za obzidje Motovuna zagledam na figovem drevesu nekaj temno vijolične barve. Smokve so eden mojih najljubših sadežev, sploh če so takole lepo zrele, zato sežem na veje in rabutam. Nihče me ni zalotil. Po ozkih kamnitih ulicah navzgor naredim nadnje požirke vode. Ena izmed hiš ima odprta vrata, zato lepo prosim, če si lahko natočim vodo. Do naslednje postaje Livade tečem skozi vinograde, zato si postrežem še s sladkim grozdjem.

Ulice Motovuna

Še dva kilometra asfaltne ceste in prispem na postajo. Čutim breme opravljene poti, zato se uležem na klopco. Poskusim zatisniti oči, a se prej kot v 10 minutah zbudim. Bolje, da grem kar naprej. Voda, kokakola, limona in že grem v hrib na Oprtalj. Še samo 35 kilometrov. V glavi potekajo pretvorbe v časovne enote. Ura se je bližala poldnevu, zato je bilo sonce že precej močno, na vzponu pa nikjer sence. Voda po požirkih, prav tako pa je bil čas za dozo kofeina.

Oprtalj je mimo. Tudi navzdol ni več tistega pravega veselja. Obrne se stotka. Na uri preverjam, koliko je dolg naslednji klanec, nakar me razveseli, da bo to zadnji večji vzpon. Proti Grožnjanu mi zopet zmanjkuje vode. Dohiti me Uroš, ki je ravno tako na rezervi. Omenim, da sem pozoren, če bodo kje ljudje, da povprašam za vodo. V tistem hipu Uroš na steni hiše zagleda pipo, iz katere curlja voda, ker ni dobro zaprta. V olajšanju si natočiva flaške, namočiva pokrivala in se spoprimeva z zadnjim klancem.

Zeleni tuneli

V Gožnjanu na okrepčevalnici po standardnem postopku, za minuto še posedim, potem pa se odpravim dalje. Iz šotora krenem levo, a za seboj zaslišim opozorila, da to ni prava smer. Obrnem in za šotorom zavijem v ulico od koder smo prišli. Da to ugotovim, traja kakšnih 30 sekund, naposled pa le najdem trakove in zastavice, ki označujejo pot. Ali je moja glava že toliko načeta, ali je malo neposrečeno označeno? Verjetno oboje.

Sledi dolga ravna makadamska cesta, ki je kar ni konca. Dohitevam zadnje tekmovalce iz rumene proge, tu in tam kakšnega miljaša ali pa mene dohitijo tisti, ki so še bolj pri močeh. Nekaj časa se držim domačina, ki bo prvi Hrvat na modri, a ga noge v želji po dosežku nesejo hitreje. Še vedno lahko tečem, a je hitrost bolj komična. Hitrost je sedaj drugotnega pomena. Razveselim se spusta proti Bujam, ki prekine dolgočasje. Še malo v klanček, dvakrat po stopnicah in prispem na zadnjo postajo v Bujah. Malo sem lačen, zato vzamem nekaj banan, ter si za na pot odprem energijsko ploščico. Sedaj pa je cilj že na dosegu nog.

Odštevanje se prične s spustom iz Buj. kjer lahko zopet malo spustim noge. Dokler gre pot navzdol je prav fino, potem pa je bilo potrebno nekaj domišljije, da je šlo lažje. Steze in poti med polji z rdečo prstjo so zopet dolgočasne, zato se grem igro hodim-tečem. Ko je ostalo še šest kilometrov, sem si določil, da bom 500 metrov hodil in 1500 tekel do konca. Segmenti hoje so se veliko bolj vlekli, zato je bilo potem kar lažje teči.

Zadnja vodna postaja pred ciljem

Prehiti me ženska zmagovalka in še dodatno jo vzpodbujam. Tukaj ni prostora za ego in ponos. Trail in ultra tek je res unikaten šport, kjer se na startu ob bok lahko postaviš tudi najboljšim na svetu, pa se ne čuti nobene razlike med ljudmi, nihče se nima za nekaj več. Tudi med tekmovanji se vedno vsi vzpodbujamo, sploh v zadnjih kilometrih, ko vemo, da vsak izmed nas trpi na svoj način in to počne z vsem srcem in veseljem. V takšnih trenutkih spoznaš veliko novih ljudi, njihove zgodbe, skoraj vsi so odprti za besedo ali dve in vsi so prijazni. Če ne drugega, dobiš nasmeh nazaj. Tega pri kolesarstvu, cestnih tekih in ostalih amaterskih tekmovanjih ni. In to mislim da je razlog, da stezičenje pridobiva na popularnosti ter ga imam tako rad.

Ko se polja prevesijo v urbano okolico, zagledam cilj. Seveda me kar ponese do športnega igrišča in krog po stadionu opravim s strumnim korakom, v cilj pa poskočim od veselja. Konec je, prispel sem, z lastno močjo, voljo in odločenostjo. Najdaljša razdalja, ki sem jo opravil v kosu. Zadovoljstvo.

Hvala Anžetu in Aji, za slike in pivo v cilju, res se je prileglo. Sem ga že velik del poti sanjal in pogrešal na okrepčevalnicah 🙂 Dogodek je res vrhunsko izpeljan. Ni samo tekma od točke A do B ampak je doživetje Istre v pravem pomenu besede. Še se vrnem, morda celo na najdaljšo progo, kdo ve…

Podrobnnosti o poti na Stravi: https://www.strava.com/activities/5948484357/overview
Strava Flyby (prikaz več tekmovalcev naenkrat): klik
Rezultati: https://100milesofistria.livetrail.run/classement.php

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s