Letos sem se ponovno udeležil Hg traila v Idriji, saj mi je lanska izvedba ostala v lepem spominu. Čudovita trasa, ravno pravšnja za izziv, dobra organizacija in srčni ljudje na vsakem koraku.
Če sem lani šel sam v Idrijo, sem imel letos kar nekaj družbe, saj se je na tekmo prijavilo nekaj prijateljev, s katerimi smo se v petek popoldne odpravili na ta lep konec naše dežele. Prespali smo v hostlu, tako da smo se lahko v petek zvečer malo podružili, ter se dobro odpočili pred sobotnim startom.
Start je zjutraj ob 7 uri, da lahko v doglednem času opravimo s slabimi 50 kilometri po okoliških hribih. Plan je bil čas vsaj malo izboljšati od lani, ko me je precej bolel hrbet, ker sem pretiraval na supu, ki sem ga dobil teden poprej, zaradi česar nisem mogel dati vsega od sebe.
Na startu je bila konkurenca precej bolj okrnjena kot lani, saj je bilo letos več tekem, pa še na isti dan je potekala trail tekma v bližini. Startalo nas je dobri trideset tekačev in pričeli smo malo zadržano, zato sem se pomaknil bolj na čelo skupine, da pri vzponu nebi obtičal v koloni. Veliko lažje je zares tekmovati, če poznaš progo, saj veš kaj te čaka in kako si razporediti moči. Ko smo skozi mesto pritekli do vzpona, je sledila menjava ritma in s palicami smo zagrizli v strmino.
Zrak je bil precej lažji pot pred letom, ko je bilo že zjutraj soparno. Po premagani prvi strmini je sledil dokaj tekaški del z nekaj krajšimi spusti in vzponi, ki spet zahtevajo menjave ritma, vse do kraja Gore, kjer se prične spust nazaj proti Idriji. Do tukaj sem tekel na drugem mestu, a sem pričakoval, da me bodo kmalu dohiteli hitrejši tekači. Vsaj upal sem na to, saj bi bil drugače to verjetno znak, da sem začel občutno prehitro in bom kasneje za to plačal.
Res sta me kmalu nekdo dohitela dva tekača in nekaj časa smo skupaj odtekli nekaj kilometrov, potem pa sem moral na postanek v grmovje. Medtem me je ujel še Dalibor, zato sva skupaj nadaljevala do trgovine Tuš v Idriji, ob vodnem kanalu “Rake” do visečega mosta in naslednjega vzpona. Tu sva vsak v svojem ritmu zopet premagovala strmino na Pevc. Na okrepčevalnici na vrhu nisem izgubljal časa, saj sem imel še dovolj vode. Po vrhu je sledilo spet nekaj kilometrov teka, preden se prične zahteven spust v Strug. Tega sem si od lani najbolj zapomnil.
Pred visečim mostom, ki naznanja naslednji vzpon na Prižnico, je bila zopet okrepčevalnica, kjer sem si napolnil posode z vodo, popil nekaj sladke pijače in se pognal naprej. Strmina je precej huda in ti ne da kaj dosti dihati, a kmalu zaslišim navijanje prostovoljcev na vodni postaji na vrhu vzpona, kar me malo požene.
Sedaj se je že precej ogrelo, zato sem vedel, da moram pogosto piti ter vsako uro vzeti dve solni kapsuli. Je kar veliko za početi med tekmovanjem 🙂 Do okrepčevalnice Čekovnik sem držal četrto mesto, a naslednji tekmovalec je bil že precej blizu. Tu sem si vzel za na pot brezalkoholno pivo, saj sem vedel, da mi bo kasneje prišlo prav. Tudi razlika do tretje uvrščenega se je manjšala, na vsaki okrepčevalni postaji je bila razlika kakšno minuto manj. Takšen način tekmovanja in potegovanje za najvišja mesta je zame nekaj novega. Ves čas sem imel v glavi, da je to tekma s samim seboj bolj kot z ostalimi, kolikor gre, pač gre.
Čeprav sem dovolj pil, vnašal kalorije in elektrolite, so se malo po Hleviški planini začeli pojavljati znaki krčev v nogah. Temperatura je bila blizu tridesetim stopinjam. Ni bilo še preveč hudo, a če bi pretiraval, bi se verjetno lahko kmalu ustavil. Naenkrat sem pred sabo zagledal tekmovalca na tretjem mestu, ki je očitno prav tako imel manjšo krizo. Potem je spet izginil za ovinkom, pa sem ga po ravnem delu zopet lahko videl. Do okrepčevalnice Razpotje je bila razlika že manj kot minuto, saj se je ravno odpravljal, ko sem jaz prispel. Vzel sem nekaj dodatne soli proti krčem, natočil vodo, spil Kokakolo in nadaljeval. Noge so še vedno opozarjale, naj ne pretiravam in tako sem lovil ravnovesje med cono udobja in hitrostjo.
Med zadnjim vzponom na Kobalove planine za katerega sem najprej planiral da ga v prvem delu odtečem, sem porabil jokerja, ki sem ga prej na poti vzel – PIVO 🙂 Bil je ravno pravi trenutek, da prekinem pretirano sladkobo in se tako odžejam. Na vrhu sem dobil še osvežitev za vrat zaradi česar je šlo navzdol kar lažje.
Do cilja sem zadržal skupno četrto mesto, v starostni skupini 35-50 let (ja, ne sodim več k ta mladim) pa sem bil prvi. Čas je na koncu izboljšan za več kot eno uro, s čimer sem presenetil tudi samega sebe. Včasih imaš lahko dober dan in se vse poklopi, kar je definitivno bil primer tokrat.
Vmes sem tudi nekaj posnel, nastal je nekakšen vlog, ki še bolj nazorno predstavi, kako je vse skupaj potekalo:
Hvala vsem za vzpodbudo, prijazne besede, nasmehe in ostalim ki ste kakorkoli pripomogli, da se je tekmovanje izpeljalo v takšni dobri izvedbi.
Marko Krenker 