Dolomiti skozi oči trail tekača

Lavaredo ultra trail je ena izmed največjih in najbolje organiziranih tekem v stezičenju. To sem se prepričal na lastne oči in noge pred mesecem dni, ko sem se udeležil krajše izvedbe – Cortina trail 48 km – cici tek* (op.p.).

Moralo bi se zgoditi že leto dni prej, a iz vsem znanih razlogov, je bila lanska izvedba po sili razmer izpuščena.

Prijava na takšne dogodke ni zagotovljena vsakomur, zato moraš imeti tudi kanček sreče, da prideš skozi žreb, ki izbere omejeno število tekmovalcev izmed vseh, ki so prijavljeni. S prijatelji smo tako preizkusili svojo srečo in novembra 2019 izpolnili prijave. Skoraj vsi smo bili izbrani, zatorej smo se veselili, da se konec junija odpravimo v Dolomite.

Po pripravi vse dokumentacije potrebne za potovanja v teh časih, smo v četrtek dopoldne krenili na pot. Potem, ko smo na avtocesti zapuščali ravnino Benečije in zagledali prve vrhove, me je oblika hriba v daljavi spomnila na dogodek v Italiji pred okoli 60 leti. Pri polnjenju akumulacijskega jezera, ki je nastajalo za novo zgrajenim, takrar najvišjim jezom na svetu, je del gore Monte Toc zaradi geološke nestabilnosti, v plazu zdrsnil v umetno jezero in povzročil vodni val, ki je odnesel cele vasi in terjal skoraj 2000 človeških življenj. Hitro preverim, kje se nahaja kraj Vajont, kjer je zgrajen ta jez in na presenečenje ugotovim, da skoraj na naši poti. Ker smo imeli dovolj časa, smo si šli jez ogledati od blizu. Na tem mestu stoji kapela posvečena žrtvam, spominski muzej, ter obhodna pot, kjer lahko razsežnosti dogodka lažje dojamemo. Za vse nismo imeli časa, gre pa lokacija definitivno na seznam krajev za obiskati v prihodnje.

Jez Vajont – Spomenik človeške nečimrnosti in ignorance

Do 17h smo v miru prispeli v Cortino, prevzeli štartne pakete. Potem smo se podružili z rojaki, ki so ravno tako sem prišli utrujati noge, ter preizkušati svojo fizično in predvsem psihično vzdržljivost. Nastanili smo se v kampu, ter se odpravili k počitku za težko pričakovani dogodek.

Ledeni stadion v Cortini, kjer smo prevzeli štartne številke, na desni Pomagagnon

Noč je bila precej hladna, saj smo imeli prostor v kampu tik ob reki, pa tudi Cortina leži na višini 1200m nadmorske višine, zato je ponoči padla temperatura na okoli 10 stopnj. Zjutraj smo se po premiku na prizorišče starta kar malo odtajali na jutranjem soncu, a dolgo nas ni zeblo.

Na startu 48km dolge krožne poti nas je bilo skoraj 1200. Zaradi ukrepov je start potekal v 3 valih po 400 tekačev, razvrščenih glede na ITRA točke. Vzdušje je res neverjetno, saj je že sam kraj sredi gora dovolj fascinanten, ko pa si tam z množico podobno mislečih, te vzdušje kar ponese na pot.

S prijatelji pred startom

Najprej nas je čakalo nekaj kilometrov asfalta, preden smo se lahko zagnali v prvi konkretni vzpon. Dvignili smo se na okoli 1800 metrov in potem tekli okoli Tofan po ledeniši dolini. Gore tam so precej drugačne kot naše Alpe. Vrhovi štrlijo visoko v nebo in izgledajo nekako nadrealno.

Tekaški del poti, na sredini Col Rosa, desno Croda Rossa

Ko smo obrnili okoli Tofan, so se v dolini Travenanze pojavile prve zaplate snega. Temperatura je bila več kot primerna, ni bilo niti vroče, niti hladno. Po prvi vodni postaji je sledilo iskanje poti po prodnati dolini med mnogimi vodotoki. Najprej še preskakuješ potočke in poskušaš ohraniti suhe čevlje, potem pa dojameš, da se boš prej ali slej zmočil in sprejmeš neizogibno osvežitev stopal kot dobrodošlo.

Prečkanje enega izmed mnogih potočkov reke Travenanzes

Naslednji vzpon nas je vodil do škrbine Col dei Bos (2331m), nato pa skozi tunel, rahel spust na cca 2000m in ponovno v hrib do vojaške baze Falzarego iz 1. svetovne vojne (2170m). V teh krajih je pred 100 leti potekala Tirolska fronta, kjer so več življenj terjale zimske razmere v gorah kot sami boji.

Skozi tunel in naprej po mulatjeri

Na cestnem prelazu Falzarego (Col Gallina) je bila prva okrepčevalnica, kjer sem natočil bidone, popil nekaj Kokakole in že sem bil na poti proti najtežjemu vzponu mimo znamenitih kamnitih stolpov Cinque Torri do koče Averau (2413m). Tukaj so mi res prav prišle palice, s katerimi sem si z rokami krepko pomagal v hrib.

Vzpenjanje s palicami, zadaj Cinque Torri

Na vrhu pri koči sem popil sladki čaj, se ter pričel spuščati. Počutje je bilo dobro, vse se je tokrat poklopilo in res je bilo užitek teči skozi Dolomite. Pot proti prelazu Passo di Giau, kjer je letos mimo peljala pot tudi Giro’d Italia, se je spet rahlo vzpenjala, a ta klanec je bil dosti bolj položen od prejšnjega.

Sedaj je bilo za mano že več kot 30 kilometrov poti in na okrepčevalnici na prelazu Giau sem izkoristil priložnost, ter krenil v prenosno stranišče. Ko sem se olajšal, je šlo dalje še bolj lahkotno, preko sedel Giau (2370m) in Ambrizzola (2277m). Od tukaj je šlo samo še navzdol, noge so bile še dobre, a vseeno sem šel z nekaj previdnosti, da ne staknem kakšne poškodbe. Na zadnji okrepčevalnici pri koči Croda ob jezeru Federa sem zopet popil nekaj Kokakole in zagrizel v najbolj kisle limone v življenju – bile so precej nezrele. Malo sem pogledoval na uro in kalkuliral, če bo šlo skozi pod 7 urami, kot sem si želel. Čakalo me je še 9 kilometrov spusta in imel sem več kot uro časa, da izpolnim svoja pričakovanja. Pri izgubljanju višine se je čutilo, kako temperatura narašča, za menoj pa so se že zbirali nevihtni oblaki in ko sem se bližal izhodišču, je tudi zagrmelo. Ko se bližaš ciljni črti, te spet ponese vzdušje gledalcev, ki so tu prisotni skozi cel dan. Vesel in poln vtisov sem v cilj pritekel v malo manj kot 6 urah in 40 minutah.

Veselje na cilju

Po zaključku smo se hitro zopet našli z rojaki. Nekateri so se na daljšo progo odpravljali šele zvečer oz. v soboto zjutraj, drugi pa so bili hitrejši. Seveda smo potem, ko so vsi prispeli v cilj, družno spili zasluženo pivo. Zvečer smo šli še na ogled starta 120 kilometrske preizkušnje, potem pa na zaslužen počitek v udobno spalno vrečo.

Naslednji dan smo se domov vračali po drugi poti: skozi Dobiacco in San Candido (tukaj izvira Drava), ter preko južno Tirolskih hribovskih vasi skozi Ziljsko dolino. Na Severni strani jo obdajajo Ziljske, na južni pa Karnijske Alpe, kar ponuja čudovite razglede na poti. Lepo je takole videti malo sveta.

Pastirske staje na travnikih pri kraju Obertilliach

*Eden izmed so-udeležencev je prejšnja leta vedno tekel na 120 km razdalji, zato je to izvedbo poimenoval “cici tek”

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s