Okoli Šoštanja

Tudi letošnja sezona trail teka je zaenkrat bolj sušna kar se tiče tekmovanj. Zato si občasno priredimo lastne izzive, s katerimi ostanemo motivirani ter v pogonu. Ideja za tokratno dogodivščino se je porodila že lani, ko so bili zaradi epidemije sprejeti ukrepi o omejevanju gibanja na občino prebivališča.


Pripravil sem okvirno traso poti, ki poteka po mejah občine Šoštanj, kjer je to izvedljivo in smiselno, ter si nepoznan teren predhodno ogledal. Vse skupaj je zorelo že od jeseni, a se takrat s tekaško druščino nismo uspeli uskladiti. Tako smo čakali, da zima na Smrekovcu malo popusti in prve dni aprila se je kazala takšna priložnost. V soboto 3. aprila smo se dobili v Šoštanju pri gasilnem domu, ter ob 6 uri zjutraj krenili v smeri Velenja. Meja se vije skozi izginjajoči gozd Ležna, mimo gradbišča hitre ceste, ter se nato spustili proti Gaberkam v dolino reke Velunje. Strugi smo sledili 13 kilometrov, potem pa se odcepili proti Slemenu, od koder smo nadaljevali v smeri Smrekovca. Že pri vzpenjanju po severnem pobočju najvišjega hriba občine smo naleteli na prve zaplate snega, ki so se proti vrhu prevesile v konkretno snežno podlago, debelo tudi več kot pol metra.

Na Vrhu nas je pričakala prava zimska idila z nekaj centimetri novo zapadlega snega. Temperatura je bila temu primerna, zato se nismo predolgo obotavljali na mestu. Meja občine se od tu nadaljuje nekaj časa po grebenu Smrekovškega pogorja, kjer nas je občasno obsijalo in pogrelo sonce. Ko smo dosegli najbolj zahodno točko občine Šoštanj, smo se usmerili nazaj proti koči na Smrekovcu in Mozirskim planinam. Skozi gozd se je bilo zaradi snega in polomljenih vrhov dreves malo težje prebijati kot običajno. Sledil je tehnično zahteven spust do izvira Ljubije, kjer smo si natočili sedaj že prazne bidone z vodo. Od tukaj smo sledili nam že poznani Šaleški planinski poti, ki pelje po obrobju Belih vod, Lepe njive in Skornega do Velikega vrha. Meja tukaj občasno rahlo odstopa od naše poti, a tako je bilo najbolj smiselno, saj se nima smisla plaziti po brezpotjih in tako rekoč neprehodnih strminah, da bi pokrili vsak meter meje brez odstopanja.

Pot med Smrekovcem in Šoštanjem

Asfaltna cesta se je skozi Veliki vrh že kar malo vlekla in vsi smo pogledovali, kdaj lahko spet zavijemo na gozdne steze, da prispemo v Lokovico. Od tukaj smo morali priteči samo še po cesti do deponije premoga, ter nazaj do izhodišča. Pot smo sklenili, kjer smo pričeli, po dobrih 9 urah in 60 kilometrih.

Vremenske razmere so se na poti konstantno spreminjale. Začeli smo pri spomladanski temperaturi v oblačni dolini, višje se je pojavila megla in proti Smrekovcu se je konkretno ohladilo. Na vrhu je bila kot rečeno še prava zima, a smo ujeli nekaj sončnih žarkov, ko so se oblaki trgali. Pri spustu pod Kalom je snežilo, in nižje rahlo deževalo. V Skornem je sonce naznanjalo pomlad, a se je do Šošotanja spet skrilo za oblake.

Prav tako raznolika je bila tudi podlaga: asfalt, blato, sneg (tudi čez kolena), ter mehke gozdne steze; kot se za takšno dogodivščino spodobi.

Na slednji povezavi (https://tracedetrail.com/en/trace/trace/132148) je na ogled trasa poti na interaktivnem zemljevidu.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s