Lavaredo Ultra Trail 2023

Dolomiti so zame prav poseben kraj, kamor se rad vračam. Tam se počutim tako domače, a hkrati vedno znova očaran nad vršaci, ki štrlijo v nebo, kamorkoli se ozreš. Že tretje leto zapored sem se udeležil tekmovanja Lavaredo Ultra Trail, ki te popelje skozi to čudovito pokrajino in hkrati preizkusi iz kakšnega testa si. Lani mi ni uspelo priti do cilja celih 120 kilometrov poti, zato sem se letos zopet podal na to romanje skozi osrčje Dolomitov.

Najprej novembra lani standarden postopek pred prijave, čakanje na rezultate žreba in ker sem bil zopet med srečneži, je bilo pol leta časa za fizične priprave telesa. Psihično pa sem tako ali tako lahko jutri spet tam. Čas je hitro minil in kaj kmalu je bila tu sredina junija, ko smo se s prijatelji odpravili v Cortino d’Ampezzo.

Kot ponavadi, se utaborimo v kampu, le da tokrat par dni prej, da se lahko v miru pripravim in spočijem. Ves teden je v Cortini dogajanje okoli LUT-a pestro in kraj resnično oživi za ljubitelje stezic.

V četrtek zjutraj sem rabil malo aktivacije, zato sem se udeležil skupinskega teka s športniki, ki jih sponzorira La Sportiva. Iz kampa sem pritekel v mesto pred trgovino, kjer je bilo zbirno mesto. Najprej smo lahko pomerili in si izposodili testne čevlje, potem pa smo se skupaj odpravili na teren. Lahkotno smo krenili v klanček in pričel sem kramljati z Američanom, ki je bil v skupini. To in ono, kaj počne, če je že tekel tukaj… Zdelo se mi je, da je dober tekač, nisem ga pa prepoznal. Predstavil se je kot Tony. Sem mu v hecu dejal, da je sigurno imel čas na 120 km progi okoli 13 ur, pa me je popravil, da 12 in 40 minut. Očitno premalo spremljam to sceno sem si mislil. Še naprej sva se sproščeno pogovarjala in dajal je vtis, kot da ni nič posebnega – Kakor večina športnikov iz te “subkulture”. Kasneje mi ni dalo miru in sem pobrskal, kdo je ta Tony. Anton Krupicka vendar! Joj, sem se počutil kar malo nelagodno. Kot bi se pogovarjal s Schumacherjem, pa ne bi vedel kdo je.

Dopoldan smo šli s prijatelji dvignit štartne pakete za petkovo 50 km tekmo, se malo zadržali na expu, potem pa smo izkoristili čas ter se odpravili do jezera Sorapis. Do izhodišča – prelaza Tre crocci smo se odpeljali z avtom, potem pa nadaljevali v pohodnem koraku. Na poti smo zagledali že nekaj oznak trase za tekmovanje. Modrozelenega jezera ne ozreš do zadnjega momenta, ko je že tik pred nosom, saj je dobro skrito v dolini med vrhovi. Res vredno ogleda! Po vrnitvi smo pripravili nekaj za pod zob, potem pa je bilo treba v posteljo, saj nas je čakal pester vikend.

V petek smo vstali zgodaj. Tekmovalce za ta dan sem odpeljal do mesta, pozdravil ostale znane obraze ter jim zaželel srečno pot. Potem smo si skupaj z ostalimi sorojaki ogledal štart. Bilo nas je kar precej. Pravi spektakel je, ko po ulicah mesta na pot krene reka skoraj dva tisoč navdušenih obrazov. Nato sem se odpravil nazaj v bazni tabor, pripravit vse potrebno za na pot ter se malo odpočiti, preden so bili prijatelji naokoli. Vmes je pričelo deževati in nič kaj nisem zavidal tistim, ki so bili tam zgoraj med nevihto. Malo sem zadremal, potem pa je bil že čas, da odidem po svojo štartno številko. Tačas je prispel že Olli in skupaj sva dvignila vsak svoj startni paket.

Vreme se je tačas sprevedrilo, ta hitri prijatelji so že prečkali ciljno črto, ostale pa sem potem pričakal, ter užival v dogajanju v ciljnem prostoru. Ko so vsi prispeli v cilj, smo se vrnili v kamp, se odpočiti in okrepčati. Oni po opravljeni progi, jaz pa pred pričetkom. Dan je šel proti koncu in pred odhodom na štart sem še enkrat malo legel k počitku. Spanca seveda ni bilo od nikoder.

Okoli 9 ure smo se odpravili proti mestu. Najprej sva z Olijem oddala tranzicijske vreče, potem pa smo počasi odšli na trg, kjer se prične zares. Veliko ljudi, vsi nasmejani in v pričakovanju pričetka dolge avanture. Skupno fotografiranje, potem pa je bil že čas da se postavim v prostor za tekače. Bila je izjemna gneča, zato sem se ustavil ob luknji v ograji, da se potem stisnem noter, ko se kolona prične premikati. Nekaj minut pred startom so odprli cono med elito in ostalimi, zato smo se vsi čakajoči lahko prebili v prostor za start. Od zadaj so nas konkretno potiskali naprej, kar je bilo kar malce neprijetno. Vzdušje se je do štarta stopnjevalo z motivacijsko glasbo, potem pa smo po odštevanju pričeli teči skozi mesto.

Ves čas dokler nismo zapustili mesta, so bili ob strani gledalci in glasno navijali, zato te kar ponese v noč. Na začetku je bilo nekaj kilometrov asfalta, preden smo prišli do steze, ki se vzpenja v smeri proti Tofanam. Vmes so prižgali manjši ognjemet, jaz pa sem naletel na Evo. Sicer je lahko mnogo hitrejša, tokrat pa je rekla, da je prišla uživat, zato sem sklenil, da se je bom držal dokler bo šlo. Sicer bi verjetno kmalu podivjal z ostalimi, ki so bolj nestrpnih nog. V strmino sva preklopila v hojo in ves čas prijetno kramljala. Po spustu in krajšem vzponu doseževa prvo okrepčevalnico Ospitale. Malo marmelade na kruhu, vodo v bidon, in že hitiva dalje. Pozdravi naju Dejan, s katerim smo nato skupaj nadaljevali, saj je vsem ustrezal takšen enakomernejši ritem.

Skozi noč smo tako malo klepetali, komentirali potek proge ali pa samo hodili v tišini. Okoli pol pete ure, med vzponom proti Misurini Dejan pripomni, da bi sedaj morali že ptički čivkati, pa je bilo še vse tiho. Jaz sem začel zehati, ker je telo dajalo znak, da je čas za spanje. Ne še zdaj, prezgodaj je še… Kmalu se je pričelo svitati, oglasili so se ptički, mi pa smo se že spuščali proti Jezeru Misurina, kjer je bila okrepčevalnica. Ker nisem rabil kaj posebnega, smo se dokaj hitro odpravili naprej, saj sta na koncu jezera čakala Metka in Dalibor. Vmes sem opravil prvi postanek čepe za drevesom, ker na okrepi ni bilo stranišča.

Podporna ekipa je že čakala v pripravljenosti, da ponudi vse kar VW California premore. Zaenkrat je bila moralna podpora čisto dovolj. Spomnil sem se, da sem tukaj lani bil že konkretno zdelan, zato me je veselilo, da mi gre letos bolje. Tudi manj hladno je bilo. Precej lažje je opravljati ultro, če že poznaš pot. Klanca do koče Auronzo zlepa ni bilo konec, zraven pa je kar pošteno pihalo. Ko dosežem kočo je topel čaj kar prijal, zato sem spil dva, medtem ko sem minuto ali dve počakal na Evo in Dejana. Zaokrožimo okoli veličastnih Treh cin in že se iz 2.450 m.n.v. spuščamo v dolino.

Spust pričnemo previdno, saj je teren tukaj precej zahteven za tek. Ko so se velike stopnice nehale in je pot postala malo bolj tekaška, sem zopet moral kreniti iz poti čepet. Kot še kar nekajkrat v nadaljevanju poti. Nekaj s prebavo bi bilo dobro. Kar do dna spusta je trajalo da sem ujel kompanjona, potem pa se mi je pričelo močno spati. Do okrepčevalnice nas je čakalo dobre pol ure teka. Najprej smo skupaj hodili, potem pa smo se dogovorili, da tečem naprej, zaspim za nekaj minut na postojanki ter potem skupaj nadaljujemo. Ucvrem jo naprej in tek me drži pokonci. Začuda se mi sploh ne vleče in hitro se pred mano pokaže vrvež v Cimabanche.

Podporna ekipa je bila že na mestu in mi priskrbela vse kar sem rabil. Hitro sem smuknil v sveža oblačila in z dvignjenimi nogami zadremal za dobrih 15 minut. Tačas sta Eva in Dejan že prispela, se poštimala in bila pripravljena nadaljevati. “Itak naju boš dohitel” in že sta šla. Sem se sprijaznil, da se verjetno vidimo v cilju. Saj tudi sam nebi čakal nekoga, ki je vsak vikend pred tekmo ponočeval in hoče sedaj to na okrepah nadoknaditi.

Ker je želodec dajal znake nezadovoljstva, sem previdno pojedel dve porciji juhe z rižem, nekaj pečenega krompirja, potem pa sem moral v dixija na pitstop. Pred nadaljevanjem si za na pot vzamem Red Bull, ki me bo nekaj časa držal pokonci. Zahvalim se ekipi in krenem naprej.

Vzpon začnem malo zadržano, a vseeno dovolj hitro, da me kolesarji, ki rinejo kolesa v strmino ne dohajajo. Klanec je na momente kar konkreten, ko se malo položi pa lahko potečem. Vmes po požirkih izpraznim pločebinko z energijsko pijačo. Ko dosežem vrh, sem zopet moral čepet. Dobro, da imam dva paketa robčkov. Spust do planšarije Ra Stua, kjer je bila naslednja okrepa hitro mine in veselo pritečem do tja, saj vem, da imajo tukaj pečen krompir. Nalijem si vodo, v lonček stisnem malo limone za pomiritev želodca, prostovoljce prosim za “patate”, katere z veseljem zmažem, še nekaj pa jih vzamem ” za s sabo”. Čeprav občutek v želodcu ni najboljši, vem da moram jesti, sicer bom kmalu prazen. Pred mano je še kar nekaj kilometrov spusta, zato ne divjam preveč. Opazujem okolico in se ne morem nagledati sten, ki štrlijo v nebo.

Psihično se pripravljam da dva strma klanca ter dolino Travenanzes. Kmalu se nam priključi proga 80 kilometeske trase, na kateri so štartali zjutraj. To se kar pozna, saj nas tekmovalci z zelenimi startnimi številkami pričnejo serijsko prehitevati. Še en čepeči postanek, pa se že vzpenjam. Zopet se spomnim mučenja od lani na tej točki in sem zadovoljen s potekom do sedaj. Dobro napredujem in se prisilim z gelom, da bo dovolj moči za celih 1000 višincev do prevala Col dei Bos.

Hitrejše tekmovalce, kjer je možno spuščam naprej, naenkrat pa se mi zdi ena postava pred mano znana. Jan se je na ime takoj odzval in bil vesel sorojaka. Kakšno minuto sva pokramljala, potem pa je odbrzel naprej. Ko dosežem grušč in se naklon malo zmanjša, kmalu pred sabo zagledam še dve znani postavi. “Saj sem ti rekla, da naju boš dobil” je bila vesela Eva.

Postajalo je že vroče in kar nekajkrat sem si zmočil vizir v ledeniških potokih, da me je malce ohladilo. Lotil sem se tudi sendviča iz nahrbtnika, a je bil problem, da mi je zmanjkovalo pijače. Planšarija Travenanzes, kjer je na voljo voda, pa še ni bila čisto blizu, zato sem bistro vodo zajel kar iz potoka. Po dobre pol ure garanja v hrib, prispemo do omenjene planšarije, kjer v koritu vode hladijo pivo. Ker po navadi malo izravna sladkobo v ustih, si ga nalijem pol kozarca, vendar ga ni bilo kaj prida. Tudi Eva in Dejan se strinjata, da pivo ni najboljše. Napolnimo si bidone z vodo nadaljujemo v hrib.

Na tej točki je za nami že skoraj 90 kilometrov poti in nihče ni več bliskovito hiter. Hodimo v hrib, se bolj kot na noge zanašamo na palice ter se čudimo lepoti gora, ki nas obkrožajo. Obenem seveda pri sebi vsak upa, da klanec čimprej mine. Nekako tako kot sladko-kisla omaka. Dejan začne malo zaostajati, zato z Evo malo pod vrhom narediva pavzo v travi, da ga počakava. Dava mu par vzpodbudnih besed, a v tej situaciji mora pač vsak trpeti svojo krizo in vztrajati.

Ko se iz sedla pot prevesi navzdol, smo še vedno bolj ali manj skupaj, navzdol po serpentinah in skozi tunel odtečemo suvereno. Do okrepčevalnice Col Gallina nas je ločil še vzpon do trdnjave iz prve svetovne vojne ter strm spust do cesnega prelaza Falzatego. Dejana je klanec zopet upočasnil, naju z Evo je prepričeval, naj greva naprej, sam pa preklinjal vse višince, ki so ga še čakali na tem delu. Med spustom od trdnjave do okrepe, sem si lahko dobro ogledal kam nas pot vodi naprej. Kofein mi je že davno popustil in spet sem postal zelo zaspan. Bolj kot sva se z Evo približevala okrepčevalnici, bolj me je prepričevala, da gremo čimprej naprej, ampak sam sem v mislih že dremal.

Pred vstopom v šotor je ekipa zopet bila pripravljena, da priskrbi vse kar potrebujem. Eva daje vsem navodila, naj Dejana nafutrajo in poštimajo, ter ga pošljejo naprej. Sam sem najprej še enkrat obiskal stranišče, kjer me je v sedečem položaju za nekaj trenutkov zmanjkalo. Najprej sem nato popil vodo z limono, potem pa se zavalil na tla in že sem užival v “power nap-u”. Ko je časovnik na budilki naznanil, da se je dvanajst minut izteklo, sem ga kar ponovil in že me ni bilo več. Ob naslednjem zvonjenju sem ga izklopil, potem pa zaslišal Romana Ježa, ki je dajal Dejanu navodila, kako naj nadaljuje. Bil je že odločen da odstopi, pa so ga prepričali, da lahko pride do cilja. Prav tako Urško, ki je medtem ko sem počival prispela. Eva je že davno odbrzela naprej, saj bi jo mi samo zavirali. Vsak mora na takšni preizkušnji sam premagati pot. Če se lahko vsaj približno enako hitro gibamo, se držimo skupaj, ko pa postane razlika v močeh prevelika, je bolje, da gre vsak v svojem tempu.

Počasi sem se spravil skupaj, pojedel nekaj, vzel pločevinko Red Bulla za s seboj, potem pa sem se odpravil. Sploh ni bilo vprašanje, če bom nadaljeval, saj sem bil trdno odločen, da zmorem, kljub vsem tegobam. Ekipa me je dobro oskrbela, za kar sem se jim znova zahvalil. Ostali naši so že šli naprej, jaz pa sem zavoljo previdnosti do želodca začel kar bolj previdno, kakor je Roman prej svetoval Dejanu. Najprej na koncu travnika pozdravim še Vukotiče, potem pa opravim še zadnji spust za nekaj časa.

Čakal me je vzpon mimo Cinque Torri, do koče Averau z dobrimi štiristo višinci. Želodec še vedno ni bil najbolj sodelujoč, a sem vase spravil še en Cliff bar, da dobim nekaj novih kalorij. Misel na energijsko pijačo je spravljala želodec v razdraženo področje, zato jo še privarčujem. Kmalu naletim na Dejana in Urško, s katerima nadaljujemo skupaj navkreber. Malo govorimo, več pa smo tiho in poganjamo navzgor. Hodim, tu in tam kaj posnamem, ves čas pa globoko diham, kot že zadnjih nekaj ur pri premagovanju strmine. Se kar pozna, da je na okoli dva tisoč metri nad morjem zrak že redkejši.

Ko se približujemo petim osamelcem Cinque Torri, se iz daljave sliši glasba pri zgornji postaji sedežnice. Za vogalom se skriva fotograf, ki nas poslika, potem pa smo že skoraj pri koči Averau. Čaj s cimetom, ki ga imajo tukaj mi ne ustreza, zato ga raje zlijem stran kot po grlu. Pred nadaljevanjem še izkoristim priložnost za stranišče na koči.

Pot se nadalje strmo spusti in preko zahodne strani prečka pobočje gore Nuvolau. Spuščam se še vedno raje previdno. Vseeno pa mi postane precej slabo, ko je pot bolj položna, kar me zelo upočasni. Do tukaj smo se nekako držali skupaj, sedaj pa sem jaz ostal zadaj. Malo počivam, malo hodim, zopet je navzgor. Slabost je vedno hujša in ne vem, ali naj bruham ali se zadržim. Usedem se na skalo za minuto, drugi tekmovalci hodijo mimo. Zopet se premaknem za sto metrov in se že pripravim da bom izpraznil želodec, a ne gre. Razmišljam, ali je bila kriva guarana, ki sem jo malo prej vzel, ali voda iz potoka.

Vlečem se kot megla in nekako prispem do prelaza Giau, kjer zopet najprej poskusim pomiriti želodčne tegobe z limono. Pridružim se Dejanu in Urški, ki počivata na klopi. Nekaj moram pojesti, ker je slabost izginila si rečem in iščem nekaj primernega po mizah na okrepčevalnici. Med ostalimi tekmovalci pri mizah zagledam Olija, ki je ves dobre volje. Ne eden ne drugi ne moreva verjeti. Svetuje mi, naj poskusim marelice, saj jih on na vsaki postaji poje nekaj. In res so mi ustrezale.

Sedaj ko smo bili na kupu štirje rojaki, smo si rekli, da gremo do konca skupaj. Moje ambicije o časovnih okvirih v katerih bi lahko končal krog so bile že od začetka drugotnega pomena, sedaj pa niti niso bil več dosegljive. Letos sem prišel zato, da bom finišer. Bilo je še več kot dovolj časa, da končamo v limitu tridesetih ur. Zanimivo, kako se misli poigravajo z nami. Odpravili smo se naprej, da opravimo še zadnjih dvajset kilometrov poti.

Od prelaza Giau Sem imel v spominu še en vzpon, ampak nič pretiranega. Po kakšnem kilometru se pot malenkost dvigne, potem pa preko manjšega prevala zavijemo na drugo stran grebena. To mi je dalo znak, da bo sedaj samo še navzdol, zaradi česar sem se kar malo razveselil. Ampak to veselje je bilo kratko živeto, saj se je kmalu pred nami pojavila kača utrujenih teles, ki se vije navzgor, brez da se vidi do kam se moramo vzpeti. Ob poti vidim nekoga, ki sedi in nekaj išče. S kotičkom očesa na startni številki rdeče barve (kar pomeni, da je na ta dolgi razdalji) preberem, da je to Piotr. Dvignem pogleda in prepoznam soseda iz kampa. Ponudim mu to in ono, najprej pravi da ničesar ne rabi, ko pa mu ponudim kofeinski gel, ga z veseljem vzame, saj ga je menda ravno iskal. Z veseljem mu ga poklonim, da mu le pomaga priti do cilja.

Bil sem prepričan, da so progo spremenili in se v mislih smilil samemu sebi. Bolj kot gremo gor, bolj globoko dihamo, Italijani pa glasno kolnejo to strmino. Naposled je brega zmanjkalo, pot pa je še enkrat zavila na desno stran grebena. To je bil manjkajoči del sestavljanke. Ko na Lavaredu (ali katerem koli trailu nasploh) trpiš, je tolažba vsaj v tem, da si v tako čudovitem okolju, ko se ozreš okoli sebe. Dan se je prevešal v večer in za nami je sonce izginjalo za visokimi vrhovi. Ko si utrujen in zaspan, moraš biti še posebej zbran, da noge pravilno pristajajo na stezici. Adrenalin te drži pokonci, pomaga pa tudi, če se s kom pogovarjaš. Tako smo končno prišli do točke, kjer se pot dejansko prevesi navzdol in ni več nobenega dolgega vzpona.

Odprl se je pogled na Cortino in vse Dolomite, ki jo obdajajo. Bili so obsijani v večernim soncem, dolina pa je že bila v senci. Takšni prečudoviti prizori so nas spremljali še skoraj celo uro med spustom. Vmes smo šli še mimo zadnje okrepne postaje pri jezeru Croda, kjer smo spili zadnjo kokakolo, si napolnili flaške in prigriznili kar je komu ustrezalo.

Lepo smo se držali skupaj in previdno trimčkali po strmi stezi, ki je večinoma potekala kar naravnost, brez zavojev. Čudili smo se, kako so se včeraj v dežju tekači na 50 kilometerski razdalji lahko sploh premikali. Jaz pa sem se še bolj čudil, kako se mi pred dvema letoma sploh ni zdelo tako strmo. Zmračilo se je, zato so lučke ponovno romale na glavo, da smo lahko varno napredovali proti cilju. Vmes smo se malo počakali, saj nebi bilo nobene razlike, če prideš pet minut prej do cilja.

Steza je postala cesta, cesta je postala asfaltirana, pojavile so se prve hiše in ljudje ob progi, kljub sedaj že pozni uri. Pa mestna razsvetljava, zavijemo čez most od koder se je vzdušje do cilja samo stopnjevalo. Po glavni ulici smo skupaj do ciljne črte zopet potekli in jo prestopili kot ekipa. Res lepi občutki. Tam so nas pričakali mnogi prijatelji in spremljevalci.

Sledi fotografiranje za spomine, čestitke iz vseh strani ter seveda prejem tako zaželene finisher jakne, ki je namesto medalje. Pa seveda pivo. Veselje je nepopisno, da je kljub vsem tegobam pot opravljena. Nasvidenje Dolomiti, do naslednjič!