Dalmacija Ultra Trail

Ah, Dalmacija… Že lani so me očarale stezice s pogledom na Jadran in Dalmatinske otoke, ko sem se udeležil morskega DUT-a. To je “le” 57 kilometrska trasa. Letos pa sem se opogumil in se prijavil na ta dolgo, pravo ultro, ki na koncu nanese nekaj več kot 120 kilometrov. No, meni jih je na cilju pokazalo več kot 126, a gremo lepo po vrsti.

Kot je sedaj že v navadi, se za daljše tekme na destinaciji namestim vsaj dan prej, da se lahko spočijem in v miru pripravim. V Omiš sem tako prispel že v četrtek, naredil krajšo aktivacijo ter uredil vse glede formalnosti. Start je bil v petek zvečer v Solinu, nekdanji Rimski prestolnici Dalmacije – Saloni. Do tja so nas odpeljali z avtobusom, kamor smo prispeli kakšno uro pred pričetkom.

Tradicionalno so nas pogostili z lokalno specialiteto soparnikom. Jed, ki je nastala v preteklosti iz takrat razpoložljivih sestavin in je naključno veganska, zato sem kar nekaj kosov soparnika z veseljem pospravil.

Poklepetal sem z ostalimi Slovenci na štartu in ura je je bila že kmalu devet, ko smo se odpravili na pot. Za štart so uprizorili posebno vzdušje z dimnimi efekti iz barvno osvetlitvijo. Pričel sem konzervativno, z zmernim tekom, v strmejše klance pa kmalu preklopil v strumno hojo. Gledal sem, da mi utrip ni presegel 140 udarcev na minuto in poskušal, da se ne oziram na ostale. Malo smo se dvigali, malo spuščali, preden smo prišli do prvega resnejšega vzpona s 450 višinci na rob planote Kozjak. Teren tukaj je res zahteven. Planinska pot, ki se zarašča, tako da kaj kmalu v temi izgubiš sled. Razjedene apnenčaste skale najrazličnejših velikosti, ki so tudi ostre, zato neke bajne hitrosti tukaj ni bilo.

Dokaj hitro smo se razredčili, zato sem že na vzponu ostal sam s svojimi mislimi in v soju naglavne svetilke doživljal nočni blues. To je poseben občutek, ostane samo tvoje bistvo, vse ostalo v teh trenutkih ne obstaja. Parkrat izgubim stezo in se skozi podrastje prebijam nazaj na sled, ki jo kaže ura. Pri poskakovanju iz skale na skalo po vrhu Kozjaka dohitim vodilno žensko. Soj njene svetilke je tako močan, da se mojega snopa svetlobe sploh ne vidi. Pri spuščanju po lepšem terenu me dohiti nazaj in tako kar nekaj časa tečeva bolj ali manj skupaj. Po kakšni uri se pričnejo njene težave s svetilko. Baterija bo kmalu prazna. Vpraša me, če imam rezervno lučko, a ji lahko ponudim samo AAA baterije. Predlagam ji, da tečeva skupaj ter da svojo luč nastavi na minimum.

Druga postojanka je bila na trdnjavi Klis, kamor smo se morali rahlo vzpeti. Po dvajsetih kilometrih in slabih treh urah sem rabil natočiti le zaloge tekočine, zato se nisem zadrževal predolgo. Sledil je spust po sprehajališču Kliško polje. Pot ob potočku, katerega se neštetokrat prečka preko krasnih lesenih mostičkov. Imel sem občutek, kot bi se znašel v neki pravljici. Pravljica pa se je hitro končala, čim se je pričel vzpon, kajti ena izmed palic se pri sestavljanju ni hotela zatakniti. Zatič ni in ni izskočil, zato sem bil prisiljen da se ustavim, da sem lahko palico povlekel narazen, ter z drugo udaril po njej, da je potem vendarle zatič skočil na svoje mesto. Po tem palic nisem več zlagal.

Sledilo je prečkanje južnega pobočja Mosorja. Klanci po makadamskih cestah niso bili prestrmi, zato se je dalo več ali manj ves čas teči brez prevelikega naprezanja. Ves čas sem spremljal srčni utrip in pazil, da ne uide preko zone 2, kar bi pomenilo, da je napor prevelik za tako dolgo pot. Če sem pogled dvignil, nisem bil prepričan, ali so v temi tam zgoraj nizki oblaki, ali skale vrha planote.

Skozi noč sem imel občutek, kot da so na vseh postojankah bolj ali manj isti ljudje. Deja vu. Prav tako sem na okrepah vselej iskal stranišče za veliko potrebo, da je tudi v prebavi vse teklo kot je treba. Opomba zase: naslednjič poskusi dan ali dva pred tekmo uživati manj vlaknin.

Po zapuščanju kontrolne točke Gata je pričelo pihati, zato sem za minuto dal jakno gor. Potem sem si hitro premislil in jo slekel, saj na maram biti moker od znoja, ter da me takšnega napiha. Malo me že daje zaspanost, zato vzamem kofeinski gel. Z okusom po kavi. Priporočam.

Naučil sem se tudi, da med potjo ne gledam kilometrov, da se zopet ne bi jezil, ker pričakujem postajo na 67. kilometru, ura pa jih kaže že 69. Na primer. Ko sem tam, sem tam.

Z glavno okrepo opravim dokaj hitro. Preobujem si nogavice, skočim v suha oblačila, pojem nekaj toplega, in po manj kot pol ure že tečem dalje. Z WC-jem vred seveda. Zunaj se dani in komaj čakam, da me sonce spet ogreje ter mi da novih moči. Malo je trajalo, da se je dvignilo dovolj visoko, za kakšen temperaturni efekt.

Ob lahkotnem teku po še enem makadamu navzgor pogledam ne telefon sledenje v živo. Piše, da sem na 22. mestu. Odkrito rečeno sem bil malo razočaran, saj me ni prehitel dejansko nihče, na startu pa sem bil tudi bolj spredaj. Po eni strani se mi zdi, da sem dokaj hiter, po drugi pa se mi ne mudi ekstremno in poskušam uživati.

Tečemo skozi stara zapuščena naselja po dolini, ki sedaj izgledajo kot muzej na prostem. Za tem se vzpenjamo iz ceste na vrh prevala. Ob poti zagledam čudovit šopek Timijana. Vse polno ga je. Odtrgam si par vejic, jih zavijem v ovratno ruto in pospravim. Šlo bo v mešanico za domači čaj. Ko se pot zopet prevesi navzdol, se odpre dolina na koncu katere je ravna cesta, na koncu ceste pa se ponuja pogled na morje. In v daljavi vidim nekoga, ki teče. Točno tja gremo!

Na okrepi Zadravje me preseneti Robi s pivom, kar mi precej paše. Baje da dobro izgledam in so ostali videti bolj zdelani. Napolnim si flaške, vzamem od Robija še Chimpanzee bonbone ter že hitim na drugo stran vrhov, ki še zakrivajo pogled na sinje morje.

Ko končno prilezem čez nevestino steno, se prične spust do Brele. Tu se pot združi s traso morskega DUT-a. Pričnem tako, da se zapodim za enim izmed tekačev iz te proge. Izmenjava par besed, potem pa me spusti naprej, ter mi sledi. Menda je med prvih 10, a je padel v krizo. Skupaj greva skozi okrepno v Breli ter se spustiva do obale. Po ravnini gre super, brez muke tečem soliden tempo. Ker je sonce sedaj že visoko, si zmočim vizir, da me malo ohladi.

Mimo zaliva Vrelec (uvala Vrulja) malo posnamem izvir sladke vode v morju. Resnično uživam v pozno poletnem dnevu. Pot mi je znana, zato pustim, da telo dela, v mislih pa čakam na Pisak – naslednjo okrepno.

Na okrepi se za minuto usedem, potem pa založen z geli nadaljujem. Že vso pot občasno pojem par grižljajev sendviča in na koncu še zabelim z gelom. Takšna prehranska taktika očitno deluje zame. Lahko bi vzel kakšen gel več ter tako še bolje nadomeščal pokurjene kalorije.

Pot se sedaj že nekaj časa vzpenja, a od lani vem, da bi se morali še enkrat spustiti na morski nivo. Tudi višinski graf ne štartni številki tako kaže. In lani sem ta odcep za spust najprej zgrešil. Še vedno se vzpenjam po makadamu. GPS sled kaže, da sem na pravi poti. Ob cesti sicer so označevalni trakovi, a mogoče dva na kilometer. V meni se prične nabirati nejevolja. Zakaj nas o spremembi trase nivo obvestili? Ko zopet več kot tri minute ni oznake, kličem organizatorja.

Pojasnim mu, da vem, da bi se morali spuščati kot je na višinskem grafu, vendar mi pravi, da je bila pot od lani spremenjena. Potrdi mi, da sem na pravi poti in da je možno, da kdo pobira označbe.

Na valu nezadovoljstva odločno hodim po “neskončnem” makadamu proti zadnji okrepi. Ob poti zagledam drevesa granatnih jabolk, ki so bogato rodila. Me kar mika, da bi kakšnega odnesel s sabo, a v nahrbtniku nimam dovolj prostora. Dosežem Lokvo Rogoznico, ki je zadnja okrepna pred ciljem. Res se počutim dobro, glede na to, da je za mano že 112 kilometrov. Osvežim se z mineralno vodo z limono in si še zadnjič napolnim bidone.

Vzpenjam se na sveti Vid po serpentinah ter uživam v razgledu, ki se odpira. Na Dalmatinske otoke, Biokovo za nami in nasploh lepoto teh krajev, kjer se stikajo gore in morje.

Ko dosežem vrh, jo pri kapelici mahnem naprej za oznakami, a se mi zdi čudno, ko pot skrene v obratno smer in tja nadaljuje. Vrnem se in še enkrat ne drugih oznak, kamor gre GPS sled. Še ena prememba poti si mislim. Zopet grem navzdol, prehiti me Poljak, ki kar švigne mimo mene. Ponovno kličem organizatorja in ugotovim, da so oznake napačne. V meni vre in ko se zopet vračam proti kapeli, nasproti prideta še dva tekača, ki sta sledila napačnim oznakam. Ker se mi zdi prav, pri vračanu na pravo pot seveda poberem zadnjih 200 mterov napačnih oznak, de ne odtava še kdo.

Izgubil sem pol ure ter naredil vsaj vda kilometra. Obdajajo me mešani občutki, jeze, razočaranja, še sam ne vem česa. Zapodim se naprej, da prehitim nazaj tiste, ki so me dobili. Čisto izgubim motivacijo in zdi se mi brezveze. Spust ki sem se ga veselil oddelam previdno, saj nebi rad, da na tem brutalnem terenu še padem.

Od zadaj pridrvi Matej, ki pravi, da bi rad imel čas pod 20 ur. Nekaj časa mu sledim v hitrem tempu, potem pa se mi zdi smiselno dirkati, ker sem mnenja, da se mi je zgodila krivica. Ko pri zadnjem delu spusta skozi naselje oznake spet vodijo v drugo smer kot GPS sled, se sploh ne čudim več.

Nekako otopelo odtečem zadnja dva kilometra ob obali proti kampu in sploh ni tistega veselja, ki bi moralo biti, saj sem suvereno in zelo dobro odtekel ultro. Pri prečkanju cilje črte za fotografa obrnem palec navzdol in tako pokažem svoje razočaranje.

V cilju me pričakajo rojaki s pivom in me potolažijo. Renato mi svetuje, naj se grem najprej “ohladit” v morje in nato povem svoje organizatorju. Res se grem namočit in osvežit. V miru se preoblečem in potem poiščem organizatorja, da mu predam svojo izkušnjo.

Na koncu sem se uvrstil na 8. mesto med moškimi s časom sedem minut manj kot dvajset ur. Ostal je grenak priokus, ki pa z vsakim dnem bolj bledi. Saj niti ni relevantno, če si peti ali dvaindvajseti. Dobil sem izkušnjo kakršno sem si lahko le želel.