Peca in Olševa

Prejšnjo nedeljo, sem bil zopet na poteh K24, z namenom, da se seznanim s potekom proge. Po 50 km krogu teden poprej, nisem imel namena zopet delati takšne razdalje, ampak se dobro regenerirati in ob koncu tedna odpeljati nekaj s kolesom.

Potem pa me je prijatelj, ki je prav tako prijavljen na K24, v soboto povabil, če gremo skupaj oddelati prve tri gore: Peco, Olševo in Raduho. Ker sem želel ta del poti spoznati pred samim dogodkom, sem takoj bil za. Tudi zato, ker sem se fizično počutil zelo dobro, ne glede na to, da sem imel v teh dneh pomanjkanje spanca. To bo prava simulacija za dogodek, sem si mislil v soboto zvečer, ko sem si pripravljal stvari za na pot. Ura se je nagibala že proti enajsti, jaz pa sem si nastavil budilko na 02:00.

Sončni vzhod na Pikovem vrhu
Razgledni stolp na Pikovem vrhu

Samo, ki je prej pobral še enega sopotnika, se je prikazal točno, kot smo se dogovorili. Po vožnji čez Sleme, smo malo pred četrto uro še po temi že krenili iz Črne proti Pikovem. Namesto takoj v smeri Pece, smo obdelali še Pikov in Veliki vrh, ter se usmerili proti Fridrihovemu rovu. Za ta del poti si nisem izdelal sledi za navigiranje, zato smo pri sestopu z vrha zašli in pristali na napačni strani pobočja. Ugotovili smo, da se gibamo v napačno smer, zato smo se preusmerili nazaj v strmino in na drugi strani hriba smo prispeli do vhoda v Fridrihov rov, kjer bomo na K42 izstopili izpod Pece. Po teh rovih je mogoče tudi kolesariti.

Vhod v Fridrihov rov

Od tukaj dalje je pot markirana in dobro shojena, zato nismo več imeli težav z orientacijo. Za testiranje in rezervo sem imel sled poti tudi na uri. Nadaljevali smo v smeri Pece, do vrha katere smo potrebovali nekje 2 uri in pol. Vmes smo se ustavili za obnovo zalog vode, ter prvo malico. Ker je bil pred nami še dolga dan, ni bilo potrebe po divjanju, vseeno pa nismo zabušavali. Na Kordeževi glavi (tako se imenuje vrh Pece) smo si odpočili, se okrepčali, naredili nekaj slik, ter nadaljevali pot.

Panorama na Koroško
Pogled iz Pece proti jugo-zahodu: na levi Kamniško-Savinjske Alpe, desno zadaj Julijci

Po dolgem spustu proti dolini Koprivne smo se usmerili proti kmetiji Kumer, kjer smo se zopet ustavili. Tokrat smo se ohladili v senci mogočne lipe ob hladni pijači. Ura je med počitkom samodejno zaključila sledenje aktivnosti, ker nisem takoj izbral opcije nadaljuj pozneje. Tako ali tako je bila baterija že na precej nizkem nivoju, zato je bilo bolje to, kot da bi zopet izgubil vse podatke, tako kot nazadnje. Planiral sem, da s seboj vzamem kabel za polnjenje ure, pa sem ga pozabil doma. Zato je potrebno imeti simulacije takšnih dogodkov, saj imaš tako manevrski prostor za napake, ki jih potem ko gre zares ne ponoviš. Sledenje aktivnosti sem nadaljeval s telefonom, za katerega pa sem imel s seboj kabel ter prenosno baterijo. Sonce je bilo visoko na nebu, mi pa smo se odpravili naprej, v smeri Olševe.

Pri Repu smo si ponovno dolili vodo, ter se načudili golim pobočjem vrhov. Gozd je namreč na izpostavljenih delih precej opustošen zaradi vetroloma oktobra lani. Tudi čez pot je marsikje podrtih še precej dreves, vendar je toliko očiščeno, da se z lahkoto pride mimo.

Ko smo se pričeli vzpenjati proti Olševi, smo bili na poti že več kot 8 ur, zato se je že malce pričela poznati utrujenost. Vseeno smo grizli kolena, in si kar malo olajšali, ko je z nabiranjem višine temperatura padala. Na nekje 1400 m se je občutno poznalo, kot bi zrak postal bolj svež za dihanje. Ko se dvignemo nad gozdno mejo, se zopet odpre razgled, kar nam da malo več energije za preostanek poti. Steza se vzpenja vedno bolj strmo, ter se na prehodu na Visoko peč za nekaj trenutkov poravna, preden spet pričnemo pridobivat višino, da dosežemo Govco, najvišji vrh Olševe.

Govca
Razgledovanje proti Logarski dolini

Od tu se odpre res lep razgled na Logarsko dolino obdano z gorami. Res se izplača potrpeti pri vzpenjanju in potem uživati v razgledih. Ker se je dan že pošteno prevesil v popoldne, smo se dogovorili, da Raduho preskočimo, ter se takoj namenimo nazaj proti Črni. Najprej smo po pobočju prečili Gladki vrh ter Odenični hriber, potem pa spust do Bukovnika pretekli, kar je bilo precej zabavno! Na križišču smo srečali družino, ki se je ravno pakirala v avto. Svetovali so nam, da se vrnemo nekaj 100m po nazaj, ter po gozdni poti uberemo bližnjico v dolino. Ko smo prispeli na asfalt, smo med tekom ugibali, kako daleč je še do Črne. Samo je predlagal, da štopamo kakšen avtomobil, jaz pa sem zamahnil z roko, češ da je samo še 4-5 km, te pol ure bomo pa ja še potrpeli. Čez nekaj minut pa se je eden izmed avtomobilov sam ustavil, ter nam ponudil prevoz. Bil je gorski reševalec, ki se je vračal iz dežuranja na koči pod Raduho. Seveda nismo odklonili, sploh ko nam je povedal, da je do Črne še 8 km! Tako smo si prihranili debelo uro nabijanja utrujenih nog po asfaltu. Takšno izkušnjo si raje prihranimo za avgusta!

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s