K24 ultra-trail

Izziv, s katerim sem se že kar nekaj časa želel spoprijeti je opravljen! Ko sem prvič pred leti slišal za Koroški hribovski izziv, kar nekako nisem mogel dojeti, da je tega kdo zmožen. Podobno kot z maratonom Celje-Logarska. Sploh pa sebe nisem videl na istem planetu s takšnim podvigom. Vsaj takrat še ne!

Lansko jesen pa, ko se je iztekala sezona, je odjeknila novica, da bodo Korošci organizirali ultra-trail po trasi K24. Čas je bil ravno pravšnji za zastavljanje novih ciljev, zato sem se kar prijavil. Brez oklevanja in razmišljanja, kako in če sploh bom to zmogel. Časa za priprave je bilo dovolj in tako se je takoj pričela nova sezona, preden je bilo stare konec!

Po nabiranju kilometrine pozimi na daljših tekih, sem se spomladi udeležil nekaj tekem, z mislimi pa sem bil ves čas že na startu. Malo sem kombiniral tudi kolesarjenje s tekom, na morskem oddihu pa se tudi nekaj malega plaval. Preden je šlo zares, sem pot v večini opravil po delih, toliko da sem vedel kaj me čaka.

Dan pred pričetkom sem se odpeljal v Črno po štartno številko, da sem si potem lahko doma vse v miru pripravil. Vsaj ideja je bila, da bo to v miru. V petek sem bil kar malo nervozen, ko sem kljukal stvari iz seznama, si pripravljal hrano za na pot in trikrat preverjal, da česa ne pozabim. Popoldne sem še malo zadremal, potem pa je bil čas za odhod na kraj zločina. V Črni sem se lepo umiril in prijetno pokramljal z znanimi obrazi. Čas je hitro mineval in start se je nezadržno bližal. Z glasbo so ustvarili naelektreno vzdušje, in že smo odštevali…

Pričeli smo po cesti proti Mežici v zmernem tempu, po dobrem kilometru pa zavili v hrib na Igrčevo, kjer smo vstopili v podzemlje Pece. Kmalu nas je pričakal fotograf Tomo Jeseničnik, ki je ulovil nekaj krasnih prizorov. V rovu je bilo celotno pot razmeroma hladno, kar mi je precej ustrezalo. V strnjeni koloni smo se premikali naprej, svetilka za svetilko, kakor vlak, ko je rudnik še obratoval. Tu in tam so se pojavile meglice, za njimi pa kakšen bergmadeljc, ki nas je usmerili po pravi poti do izhoda skozi Fridrihov rov. Ko smo izstopili iz rova v temo noči, je vročina kar puhnila v nas. Še bolj pa je puhnilo glasno navijanje skupine tik ob izhodu. Res neverjetno vzdušje!

Do karavle, je bilo treba premagati prvi malo daljši vzpon, ki je zopet potekal v strnjeni koloni. Ko se je pot poravnala, je na obzorju zasijala luna, ki se je izza tančice oblakov počasi dvigala nad Koroško. Res sem bil vesel, da sem sredi noči tam zunaj! Proti domu pod Peco se je kolona že malo razvlekla, vseeno pa smo bili razmeroma blizu skupaj. Vsak je bil čisto v svojem svetu, zatopljen v svoj tempo. Slišalo se je le globoko dihanje, tleskanje palic po skalovju in zvoki noči. Nihče ni rekel niti besede.
Na prvi okrepčevalni postaji sem si napolnil zaloge vode, ter nadaljeval proti vrhu Pece. Nisem želel divjati, a počutje je bilo vrhunsko, zato sem s krepkimi koraki premagoval višino in opazoval prizore premikajočih se luči v daljavi. Na vrhu slika, zategovanje čevljev in že sem se spuščal.

Naenkrat sem ostal v temi, ker so se baterije primarne luči izpraznile. Na glavi sem imel že pripravljeno rezervo, zato sem jo samo vklopil in se spet spustil v dir proti dolini. Pot je bila označena z odsevnimi zastavicami, zato je bilo navigiranje skozi noč otročje lahko. Po skoraj 4 urah na poti, prispem do kmetije Kumer, kjer me čaka Peter že z odprtim prtljažnikom, da me oskrbi. Naredim nekaj požirkov smoothija ter krenem dalje.

Vmes sem se vsake toliko časa javil domov, ter sporočal, kako mi gre. Novejši načini komunikacije to precej olajšujejo, saj samo pritisneš na gumb v aplikaciji, poveš v kamero sporočilo in že lahko pospraviš telefon nazaj v žep ter se osredotočiš na pot.

Ko sem se bližal zadnjim travnikom pod Olševo se je želodec pričel nekam čudno odzivati. Nisem bil prepričan, kaj mu ne ustreza. Na okrepčevalnici sem pojedel malo pomaranče, ter zagrizel s strmino. Potem sem dognal, da želodec verjetno nekaj zahteva od mene. Proti koncu daljšega treninga sem že imel podobno situacijo, ki pa je bila posledica zastoja na zaključku prebavnega trakta. V gozdu sem se oddaljil od poti, zmanjšal luč na minimum, ter oddal komunalni prispevek za smreko. V nekaj minutah se je stanje izboljšalo.

Pot se je nadaljevala proti Olševi, katere vrha pa nismo obiskali. Steza je namreč zelo ozka in neprimerna za srečevanje, sploh ponoči, zato je sledil spust proti kmetiji Bukovnik, kjer me je na razpotju zopet čakal Peter. Odložil sem prazne baterije in luč, vzel nekaj hrane za na pot in pohitel do tretje okrepčevalnice. Tam smo dobili tranzicijske vreče, ter topel obrok. Na moje veselje so imeli zelenjavno juho, v katero sem pošteno nalomil kruha. Iz vreče sem vzel tudi suha oblačila ter se preoblekel. Pravo olajšanje je bilo, ko sem si nadel kratke rokave.

Od Bukovnika dalje se je pričelo svitati in ko sem od Grohata pričel vzpon na Raduho, je bila ta že obsijana z jutranjo zarjo, potem pa z oranžno svetlobo sončnega vzhoda. Dih jemajoči prizori!

Počutje je bilo še vedno dobro in po 48 km poti, ob pol sedmih zjutraj sem prispel na vrh Raduhe. Za nekaj trenutkov sem občudoval razgled, potem pa se pričel spuščati proti koči na Loki. Ta del poti je bil precej zahteven, saj steza poteka med štrlečimi skalami, ko so bile zaradi rose ter blata precej spolzke. Skoraj celo uro previdnosti je trajalo, da sem prispel. Brez padca.

Sedaj sem presegel točko, do katere so potekali treningi, tako po dolžini poti kot trajanju. Telo je to začutilo in pričelo pritiskati na zavoro. Korak se nekako ni več zlahka spustil v tek. Ampak treba je bilo nadaljevati. Preklopiti program in se ne predati. Do naslednje okrepčevalne postaje je bilo še 3 kilometre in misel na sočno lubenico me je nesla dalje. Na Beli peči sem prišel do nagrade, ter še bonusa: nekaj požirkov 0.0 piva, ki je razbilo monotonost sladkobe v ustih. Vsi prostovoljci na postajah so bili neverjetno prijazni, ter se po najboljših močeh trudili, da pomagajo nam, ki smo premagovali pot. To daje dogodku največjo vrednost! Seveda sem se vsakič lepo zahvalil, nazaj pa dobil dobre želje za nadaljevanje poti.

Začel sem preračunavati, koliko časa bom še na poti in dognal, da bi morda v cilj lahko prispel v nekje 20 urah. Sporočil sem domov, kdaj lahko planirajo priti v Črno. Čedalje več sem hodil kot tekel. Sedaj so me začeli ostali tekmovalci prehitevati, a se s tem nisem preveč obremenjeval. Saj ima vsak samo enega pravega nasprotnika na tej poti – samega sebe!

Ozračje se je pričelo segrevati, na srečo pa je sedaj večji del poti potekal v senci dreves. Potrebno je bilo povečati vnos tekočine, ter elektrolitov, da ne pride do težav z mišicami. Prav tako sem na tem delu poti v telo pridno vnašal antioksidante modro-vijolične barve, ki so se znova in znova ponujali na podrasti. Borovnicam se le stežka uprem, in takoj sem sklenil, da jih gremo z družino nabirati v sledečem tednu. Če jih je sploh še kaj ostalo, saj sem do Smrekovca srečal kar nekaj nabiralcev gozdnih sadežev (ali “gosenic” rečeno v šali).

Prejšnji večer na informativnem sestanku pred pričetkom so omenili, da nas na koči pod Smrekovcem čaka masaža, zato sem lahko iz vrha dal zdaj že bolečim nogam malo dodatne mlečne kisline, ko sem se spustil v tek, da bi čimprej prišel do nege mišic, ki me premikajo naprej. Najprej pojem testenine, si nalijem vodo, potem pa povprašam, ali je bila obljubljena masaža samo neslana šala. Maserka se je takoj ponudila na uslugo in z veseljem sem predal noge v njeno oskrbo.

Zdaj sem bil pripravljen, zato sem strumno nadaljeval. Čakalo me je še slabih 10 km do Slemena, katere sem pričel s tekom po makadamski cesti do Kramarice. Odločen sem bil, da tukaj kjer pot poteka navzdol, zmorem teči. Od kapelice naprej se teren rahlo dviguje, zato sem bil zopet primoran hoditi. Ura je vmes dosegla poldne in vročina je zahtevala da pijem več kot bi si želel. Ampak voda mi ni preveč ugajala. Potem pa mi v glavo zopet šine ideja o pivu. Ne vem, ali sem bil pod vplivom knjige Dušana Mravljeta, ki sem jo prebral pred kratkim, ali zakaj se mi tako zaželelo piva. Do Andrejevega doma na Slemenu se mi je že sanjalo o hmeljevem napitku, zato sem takoj po prihodu zasedel klopco v senci, naročili brezalkoholno pivo ter se za minuto ulegel. Ko sem bil postrežen, je ledeno hladna vsebina steklenice v nekaj minutah bila izpraznjena, jaz pa sem hočeš-nočeš moral nadaljevati.

Kar nisem si predstavljal, kako bom prilezel na Uršljo ter se z nje še spustil. Ampak sedaj ni bil pravi čas za dvom. Raje sem se osredotočil na krajše dele poti, ter jih obdeloval enega po enega. Najprej je bilo potrebno priti do Križana, kjer je bila naslednja okrepčevalna postaja. Tukaj je pot precej dolgočasna, saj poteka po cesti in ne ponuja nobenih razgledov. V senci dreves sem pričel opažati nesmiselne podobe, nakar se zavem, da se mi med hitro hojo drema. Snel sem si sončna očala, ter poskušal ostati zbran. Morda je imelo pivo poleg osvežilnega še pretirano pomirjujoč efekt. Na srečo se pri Ciganiji cesta prevesi navzdol, zato sem lahko poskusil korak spustiti v približen tek in se tako malo zbistril. Čeprav že dolgo ne pijem kave, se mi je takrat zaželelo dvojne podaljšane kave, take po kateri gledaš kot ris. Že sama ideja o kofeinu je bila zgleda dovolj, da sem potem do konca ostal buden in zbran.

Pri Križanu sem zopet pojedel nekaj lubenice, pomaranče ter posedel na stolih za plažo z napisom: “ni ga čez kamot”. Res je bilo! Prispel je tudi moj soimenjak, s katerim se redno srečujeva na tekaških prireditvah. Čeprav je število njegovih pomladi skoraj dvojno napram mojim, se je precej z lahkoto pričel vzpenjati proti Uršlji. Seveda sem se mu priključil in v počasnem tempu vztrajal do vrha. Tako počasi še nikoli nisem šel tukaj gor. Kar dobro uro je trajalo do vrha!

Pri koči sem se zopet usedel ob kontrolni točki, ker preverjal, kaj bom dal vase. Kokakole jim je žal zmanjkalo, zato sem se zadovoljil z napolnjenimi bidoni ter pojedel par datljev. Takoj od oddajnika proti križu sem srečal sorodnike, ki so v tem lepem dnevu iskali ohladitev na gori. Nisem bil ravno najbolj zgovoren, zato sem se kmalu poslovil, ter se spravil naprej.

Sestop do Naravskih ledin je bil precej tečen. Ponavadi na spustih uživam, ko poskakujem sem ter tja po stezi in si predstavljam, da se sploh ne dotikam tal. Ko sem kot otrok hodil peš v šolo, sem se veselil spusta v dolino po bližnjici skozi gozd. Tekel sem, preskakoval korenine in že takrat spoznal, da to daje prav poseben občutek svobode. A tokrat tega stanja duha ni bilo od nikoder, saj so bili koraki težki in počasni. Ampak tudi to je bilo treba prebaviti. Ne bom rekel, da se je pot vlekla, le zahtevala je malce več potrpežljivosti.

Od koče na Naravskih ledinah se je potrebno še kar nekaj časa spuščati do doline Jazbinskega potoka, kjer se priključimo cesti, ki vodi v Žerjav. Z izgubljanjem nadmorske višine je temperatura naraščala, zato sem se stalno oziral v kristalno čist potok na levi, ki je šumel po beli strugi, kamor bi si tisti trenutek želel namočiti bose noge. Lovil sem senco dreves ob cesti, a sonce je bilo še vedno precej visoko. Malo sem tekel, večinoma hodil in tako prispel do zadnje Okrepčevalne postaje pri Mrdavsu, malo pred Žerjavom. Sedaj že utečen protokol: minuto ali dve sedenja, pomaranče, lubenica, beseda ali dve s prostovoljci ob polnjenju vode in nato naprej. Tukaj so imeli še osvežilni tuš, kjer sem si spral lepljive roke ter sol z obraza.

Nadaljeval sem v približku teka po asfaltu navzdol, ter se 3 km pripravljal na to kar me čaka. Vzpon proti Kavšakovemu vrhu, ki se po 90% opravljene poti zdi kot Triglav, čeprav je višinske razlike le nekje 400 m. Most preko katerega zavijemo v hrib se nikakor ni hotel pokazati za ovinki. Ko pa se je, sem se ga zelo razveselil! Tukaj je namreč stala bonus okrepčevalna postaja, ki ni bila napovedana. Spet sem se lotil lubenice, ki je bila tukaj narezana na najbolj debele kose, ter se dodobra osvežil. Svet je bil spet lep.

Pričel sem korakati naprej, ter sporočil domov, da bom čez debelo uro prispel v Črno. Kar nekako šlo je, brez pretiranega trpljenja. Postajal sem kot robot, ki niza korake v strmino pred seboj. Sonce je še vedno grelo že tako soparno ozračje in tudi senca, ki se je le redko pojavila, ni nudila hladu. Če nebi bil v glavi pripravljen na ta nagradni hrib, bi ga še bolj preklinjal kot ostali, ampak mi ni bilo treba. Ker sem vedel, da ga bo kmalu konec. Resda je šlo počasi, a na zalogi sem imel še precej potrpljenja, kljub nekaj žuljem na nogah. Spust je prinesel spet veselje, saj sem bil sedaj sposoben spustiti korak ter izkoristiti potencialno energijo v svoj prid. Po prihodu v Rudarjevo, je bilo do cilja le še dober kilometer. Ob ploskanju in vzpodbujanju prav vsakega, ki je bil ob poti, sem z lahkoto spet tekel kot se spodobi. Prav vsi so vedeli zakaj se gre in izkazovali spoštovanje ter odobravanje. Še levi ovinek mimo krožišča in cilj je pred mano!

Prejel sem čestitke, spominsko medaljo, ter bil poseden na počivalnik. Kar naprej so me spraševali, kaj bom, če kaj rabim, z vsakim, ki je prišel v cilj so ravnali, kot bi bil junak. Čutil sem veliko zadovoljstvo, prijetno utrujenost, nikakor pa ne izčrpanosti. Sploh nisem razmišljal o tem, kakšen čas sem dosegel, saj je bil cilj izpolnjen. Šele naslednji dan popoldne sem preveril rezultate z ugotovitvijo, da sem za pot potreboval 20 ur 32 minut in 26 sekund. Od tega sem skoraj 2 uri stal, se pravi nekje 15 minut povprečno na vsaki postaji.

Čeprav sem pot opravil sam na svojih nogah, moram reči da gre pri tem zasluga še marsikomu drugemu. Najprej bi se rad zahvalil organizatorjem, ter celotni ekipi, ki je omogočila to neverjetno dogodivščino. Brez vas se v takšni obliki vse to nebi zgodilo. Bodite ponosni nase Korošci, definitivno veste, kako se stvari streže! Hvala tudi vsem soborcem na progi. Niti enkrat nisem začutil rivalstva v negativni obliki. Čestitam prav vsem, tudi vam, ki ste bili primorani odstopiti. Verjamem, da smo vsi iz Črne odšli za izkušnjo bogatejši. Hvala prijateljem, ki ste trenirali z mano, za vse nasvete in vzpodbudne besede. Hvala Petru, ki me je vmes iz avta zalagal in spodbujal. In največja zahvala mojim domačim! Za razumevanje moje norosti in ves čas, ki ga preživim stran od doma, ko sem tam zunaj.

Ker tekma ni štela za vpis v klub K24 (kot omenjeno nismo obiskali vrha Olševe), se bom na pot podal znova, da v bolj planinski izkušnji doživim vse skupaj, ter potrdim poznavanje Koroških hribov. Ne vem še kdaj, morda še letos, morda pa čez 10 let. Ko bo pravi čas za to.

Vse je mogoče. Nobena gora ni ovira, če se nanjo dovolj pripravimo. Človeško telo je narejeno za gibanje, zatorej tudi ti: če le imaš noge in lahko hodiš, zmoreš nekaj podobnega. Si upaš ?