K24 – priprave

Preteklo nedeljo sem se v okviru priprav na K24 ultra maraton odpravil na njeno sestrsko izvedbo: gorski maraton. 50 km po koroških hribih. Lepa tura v malo manj lepem vremenu če v grobem povzamem.

O tem, da nameravam opraviti celotno pot K24, sem odločen že kar nekaj časa. Zato lani decembra nisem kaj dosti razmišljal, ko se je naznanilo, da bo organiziran ultra maraton po tej trasi. Kar prijavil sem se! To je bil tudi “logičen korak” po lani premaganem izzivu od Celja do Logarske doline. Rabil sem nekaj večjega, nekaj kar me žene naprej, kar preizkuša moje meje. Predvsem tiste v glavi. Že od začetka leta tako treniram za ta podvig, bolj ali manj dosledno. Tečem tako ali tako vsako nedeljo zjutraj, a sedaj je občutek še boljši, ker imam pred seboj konkreten cilj! Res je dobro, če si nasploh v življenju postavimo otipljive cilje, ne le pri področju športa.

Startal sem zgodaj zjutraj iz Slemena. V soju luči in rahlem dežju sem v ultrašekem tempu (beri: lahkotnem teku) pričel proti Uršlji. Malo sem tudi testiral opremo, ki jo bom uporabljal, saj samo tako lahko vidiš, kako se zadeve obnesejo, kako se kaj uporablja, ali imaš vse  kar potrebuješ, ko gre zares.

Vedno, ko lahko gre kaj narobe, bo šlo vse narobe.
Kadar se ne uspeš pripraviti, se pripravljaš na neuspeh.

Tokrat sem se kar malo držal nazaj in pri prvem vzponu nisem hotel pretiravati. Po dobri uri sem prispel na Uršljo, naredil sliko na vrhu, si zaprl jakno ker je precej pihalo, ter nadaljeval po začrtani poti. Zaradi dežja so bile skale precej spolzke, zato je bil spust proti Naravskim ledinam počasnejši kot bi sicer lahko bil. “Better safe than sorry”. Do Žerjava je prenehalo deževati, zato sem se po priključitvi na makedamsko cesto lahko osvobodil jakne.
Glavni namen ogleda poti je bil ta, da se seznanim s potekom terena po stezi preko Matovzovega vrha. Ta del poti predstavljata zadnji vzpon pred ciljem v Črni. Po več kot 85 km za seboj, si človek želi vedeti, kaj ga čaka. In po moje je bilo vredno preveriti. Steza, ki v prva 2 km pridobi okoli 500 višincev, ponuja dober razgled na Mežiško dolino, katerega pa je ta dan zakrivala megla. Sledita 2 km rahlega spusta, ter za zaključek vijuganje po serpentinasti stezi navzdol do Rudarjevega. Že po 3 urah v pogonu mi je to pobralo nekaj energije, a zdaj vem, kaj pričakovati avgusta.

Za navigiranje sem se bolj ali manj zanašal na tehnologijo. Preko aplikacije na telefonu sem si na uro Garmin naložil sled poti, ki  me je v grobem usmerjala, da nisem preveč zašel. Zadeva se precej dobro obnese in deluje presenetljivo natančno. Že po nekaj 10 metrih izven začrtane poti, te prične opozarjati, ter kaže smer v katero je potrebno nadaljevati. Ampak tu se zadeve malo zakomplicirajo. Sled poti sem vzel po originalni trasi gorskega maratona, ki se prične in konča v Črni na Koroškem, jaz pa sem začel pot drugje. Po prihodu v Črno je ura naznanila, da se bližam cilju, potem pa ni več kazala smeri, kamor naj bi nadaljeval. Vedel sem, kam moram: preko Ludranskega vrha proti Najevski lipi, a sem želel čim bolj točno obdelati določeno pot, za kar mi je bilo usmerjanje v veliko pomoč. Poskusil sem ponovno naložiti progo na uri, ta pa je postala neodzivna ter se resetirala. Ko je ura prišla k sebi, je aktivnost je še zmeraj tekla, vse je bilo kot je treba, le poti še vedno ni kazalo. Ker sem vztrajen, sem poskusil ponovno. Tokrat je bila ura neodzivna kar nekaj minut, tako da sem pričel že guglati za navodili, kako jo resetirati. Takšno ravnanje verjetno ni predvideno (nalaganje poti med aktivnostjo), zato predvidevam, da se je uri iz tega razloga zmešalo. Končno se je prižgala nazaj, a tokrat so bili podatki o dosedanji aktivnosti izgubljeni, kakor tudi vse nastavitve. Kot bi jo ponastavil na tovarniško stanje. Vse je šlo v tri krasne, po domače povedano. Brez prizadetih čustev sem ponovno naložil navigiranje, pritisnil start za novo aktivnost, ter nadaljeval v hrib ob vlečnici Črnjanskega smučišča. Že večkrat sem razmišljal o tem, kako pomembni so vsi podatki, ki jih te visoko tehnološke naprave zbirajo med športnimi aktivnostmi. V bistvu so en k**** kaj vredni, če se sekiraš zaradi njih. Še vedno sem opravil to pot, se na njej imel lepo ter dosegel svoj namen za ta dan. Tega se ne da izbrisati, izgubiti zaradi napake na neki napravi. Saj je lepo potem doma pogledati vse statistike, grafe ter uživati v analizah dogodivščin. A če enačiš izgubo podatkov o aktivnosti z nesmiselnostjo aktivnosti, potem je čas, da za nekaj časa pustiš vso tehnologijo doma, ter sam poskušaš najti smisel, brez podatkov. Nikomur se ni treba dokazovati, še najmanj pa samemu sebi.

Ker sem imel te stvari sam pri sebi že davno razčiščene, me ni preveč ganilo tudi to, da je zopet pričelo deževati. Jakno nazaj gor, ter brez pritoževanja naprej. Proti Ludranskem vrhu sem najprej malo zašel in nekaj časa v zelo strmem pobočju gazil skozi gosto podrast, dokler nisem zopet prišel na shojene steze. Nadalje proti Najevski lipi je bila pot na nekaj mestih prekrižana s podrtimi smrekami, katere pa sem lahko zaobšel ali splezal pod njimi.

Kadar se pred nami pojavi ovira, imamo 2 možnosti: jo preskočimo, ali pa se splazimo pod njo!

Za mano je bilo že skoraj 30 km, ko sem dosegel Najevsko lipo. Noge niso bile več tako odzivne v hrib kot na začetku poti, a mi vztrajnosti ni manjkalo. Zasluga gre tudi temu, da sem med potjo nekaj časa poslušal avdio knjigo Can’t hurt me (Ne moreš me raniti op.p.), ki pripoveduje življenjsko zgodbo najbolj vztrajnega od vztrajnih. Vse skupaj je tema za čisto svoj zapis, a naj omenim le nekaj stvari o Davidu Gogginsu: odraščal je v družbi družinskega nasilja, revščine, rasizma, in podobnih oteževalnih okoliščin. Ko se je kasneje v življenju skušal pridružiti elitni enoti  SEAL v Ameriški mornarici je tehtal več kot 140 kg, zaradi česar so ga zavrnili. V 3 mesecih je shujšal na 80 kg, ter nato zaradi poškodb moral 3-krat prestati celotno urjenje ter preizkušnjo imenovano “peklenski teden”. Po končani karieri v vojski se je z namenom dobrodelnosti podal v ultra vzdržljivostni šport. Dobesedno brez vsakega treninga je na stadionu pretekel 100 milj v 19 urah (tehtal je 120 kg), da bi se kvalificiral na najtežji ultra maraton na svetu: Badwater 135. Postavil je svetovni rekord v dvigovanju trupa v 24 urah (pull-ups). Lahko bi še našteval, ampak mislim, da ste si ustvarili sliko. Tako v dežju, vetru, sam sredi ničesar lahko črpaš moč vase s pomočjo misli.

Um je naša največja taktična prednost, le da pride brez navodil za uporabo.

Od Pudgarskega proti Končnikovemu vrhu (smer Komen) je pričelo zopet pihati, kar pa mi ni pobralo motivacije pridobljene od prej omenjene zgodbe. Grizel sem v strmino in imel pred seboj cilj: Smrekovec in končno Sleme, kjer me je čakal avto in suha obleka. Po grebenu od Komen – Smrekovec sem na bolj položnem terenu lahko korak zopet pospešil v tek, kar mi je dalo zagon, vendar pa se je pričel želodec pritoževati. Samo banane in tablice iz oreščkov ter suhega sadja niso bile dovolj, zato sem se poslužil energijskega gela. Ko sem poskusil odviti pokrovček, nikakor ni šlo, v prstih sem bil nekako brez moči. Po nekaj poskusih mi je sicer uspelo, a očitno kombinacija hladnega ozračja ter slabše prekrvavitve rok ni najboljša za ročne spretnosti. Dosegel sem Smrekovec, se javil domov in izvedel dobro novico, da me skoraj že čaka kosilo. Nisem se ustavljal predolgo, le za par, slik pogled v megleno obzorje in že je pot zopet tekla pod nogami. Oz. so noge tekle po poti.

Od tu naprej je bila pot kar malo dolgočasna, saj kar nekaj časa poteka po cesti, ampak se je dalo vsaj teči. Dež še vedno ni ponehal, jaz pa se tudi nisem zmenil za to. Včasih sem naravnost sovražil čmokanje v mokrih čevljih, sedaj pa sem to enostavno sprejel kot del dogodivščine. Hlajenje stopal, ki z vsakim korakom bolj trpijo. V dobri uri sem prispel do Andrejevega doma na Slemenu, od tu pa me je ločil samo še slab kilometer do izhodišča.

Kljub slabemu vremenu in pomanjkanju razgledov na poti, sem bil pri sebi zadovoljen. Dokazal sem si, da zmorem. Da bi lahko še nadaljeval, čeprav sem bil že utrujen. Predvsem pa mi je všeč to, da sem bil ves čas z glavo na mestu, da me nobena stvar ni vrgla iz tira. Bolj kot trening za enkratni dogodek je to trening za celotno življenje.†

Med potjo na malce daljših tekih se ponavadi javim na kanale družabnih omrežij, tokrat pa sem to še malo nadgradil, posnel par monologov, na koncu pa je nastal moj prvi poskus vlog-a.