K24: Koroški hribovski izziv

Kaj je K24? je pot dolga dobrih 80 kilometrov, na kateri je potrebno pemagati okoli 5000 višinskih metrov, ker poteka preko petih najvišjih vrhov okoli Črne na Koroškem: Peca (2125m), Olševa (1930m), Raduha (2062m), Smrekovec (1577m) in Uršlja gora(1699m). Izziv je, da se celotno pot opravi v manj kot 24 urah. V tem primeru, postaneš član kluba K24.

Lani sem se že udeležil tekmovanja v trail teku, ki poteka po poti K24, a se ne šteje za opravljen izziv, ker se zaradi varnosti izpusti vrh Olševe. Že takrat sem si rekel, da bom nekoč opravil ta izziv in tako je letos prišel čas za to. Forma je bila dobra, ostala tekmovanja, ki bi se jih v tem času udeležil, pa so zaradi epidemije bila odpovedana. Ciljal sem na drugo polovico junija, malo sva se usklajevala z Dejanom, malo spremljala vreme, potem pa je padla odločitev, da se na pot odpraviva zvečer, petek 26.6.2020.

Potem, ko je bil nahrbtnik naložen, sva se odpeljala do Črne na Koroškem, kjer se pot formalno začne in tudi konča. Še zadnje priprave opreme, pregled vseh zalog, potem pa sva odšla do spomenika v centru, ter počakala, da so kazalci za uri pokazali točno 20.00

Stekla sva v smeri Koprivne, ter po dobrih 2 kilometrih zagrizla v prvo strmino čez Mitnik, v smeri Pece.

Kmalu se je začelo temniti in ko sva prispela do koče pod Peco, sva si nadela naglavne svetilke, dolila vodo in nadaljevala progi vrhu. Kmalu sva si nadela tudi vetrovke, saj je s pridobivanjem višine padala temperatura, pa tudi precej močno je pričelo pihati.

Na vrhu postanek za sliko, ter že sva se spuščala po državni meji v Koprivno proti kmetiji Kumer. Po dobri uri jo doseževa, zopet poiščeva kje si lahko natočiva vodo, a tokrat brez sreče. Odpraviva se naprej proti zadnjim travnikom in na poti pri vikendu ob cesti naletiva na pipo z vodo, kjer sva obnovila zaloge.

Do zadnjih travnikov sva pomalicala prve sendviče in pred vzponom na Olševo stisnila gel za malo “bencina”. V gozdarski koči ob poti, trem ponočnjakom še ni bilo za spati. Želeli so si tudi pivskih bratcev, saj so naju vztrajno vabili na pivo. Eden od njih je dal izjavo, ki je potem še celo pot služila kot šala: “Pa k’k se vama lubi”. Nisva se preveč zamudila in nadaljevala proti vrhu Olševe.

Tudi tukaj je pihalo, zato sva po prehodu iz sedla proti vrhu ponovila vajo z jaknami. Sledil je spust nazaj do sedla in preko Odeničnega in Gladkega vrha sva se spustila do Bukovskega sedla. Tukaj so skozi gozd napravili široke vlake, da lahko odpravijo posledice vetroloma, ki je tu opustošil gozdove. Kljub temu pa je pot na novo dobro označena, tako da ni bilo težav z navigiranjem. Nekaj kilometrov ceste, pa sva že na poti od Bukovnika proti koči Grohat. Malo se je že začenjalo čutiti zaspanost, pa sva z debatiranjem tudi to pregnala.

Od Grohata proti Raduhi sva izbrala težjo pot, da bi malce privarčevala na času, saj sva računla na sončni vzhod ko prispeva na vrh. Pot je res strma in zahtevna, zato nisem prepričan, če sva kaj prihranila. Je bilo pa lepo na tem delu opazovati, kako nastaja nov dan.

Ko sva dosegla vrh, se je ravno pričelo kazati sonce in ustvarilo čudovite prizore, ob katerih sva malo spočila noge. V daljavi naju je čakalo Smrekovško pogorje, ki se je prebujalo v jutranjem soncu.

Tri dni prej sem naredil 40 kilometrov iz Paškega Kozjaka do Uršlje gore, ker sem spremljal prijatelja, ki je bil na poti čez celotne Karavanke (od Donačke do Tromeje), kar je prispevalo k moji utrujenosti.

Spust proti koči na Loki je bil kot vedno v tem delu dneva težaven, saj rosa namoči stezo, skale so spolzke, na čevlje pa se prijemlje blato, zato je bila potrebna precejšnja zbranost. Zaradi tega sem pri koči bil že kar dobro utrujen. Pravzaprav sem se kar malo ulegel na klopco pred kočo, ki je bila zaradi zgodnje ure še zaprta. Za minuto ali dve sem zaprl oči, potem pa me je Dejan predramil in od tukaj moralno vlekel naprej.

Do koče na Travniku sem imel malo krize, potem pa je Cocta, ki sva si jo tam privoščila dala nov zagon, ki kar ni popuščal.

Do Komna sva spet imela dober tempo in od tam proti Smrekovcu je teren dopuščal, da sva spet tekla. Na vrhu Smrekovca sva poklicala na kočo in naročila, naj kar pripravijo dve porciji enolončnice. Timing je bil dober in res, ko sva prispela do koče naju je že čakalo nekaj toplega za na žlico. Res je prijalo!

Proti Slemenu se je ozračje že kar dobro segrelo, vmes pa sva pridno pila, saj sva kar nekaj tekočine izgubljala s potenjem. Dobro sva napredovala in do Križana sva prispela ob 14. uri. Tudi tukaj sva pipo z vodo izkoristila za obnovo zalog, ter po nadaljevala v strmino.

Po točno eni uri sva prispela do Uršlje, kjer sva si na koči rekla, da zasluživa pivo, saj je za nama že dolga pot. Imeli so Laško 0.0, ki je po okusu dejansko identičen alkoholni različici. Res se je prilegel skupaj z zadnjim sendvičem iz nahrbtnika. To nama je dalo novih moči za spust preko Naravskih ledin v dolino Jazbinskega potoka ter naprej proti Žerjavu. Tukaj sva šla zelo hitro in kar naprej sem si v mislih ponavljal, kako bi bilo lepo, če bi lani na tekmi lahko tako tekel navzdol.

V dolini se je pričela čutiti vročina, ki je skupaj z asfaltno cesto zopet zahtevala nekaj več vloženih moči. Bil sem pa vesel, da tokrat ni bilo treba v Žerjavu zaviti čez most proti kamnolomu in se še enkrat vzpeti proti Kavšakovemu vrhu. Sedaj je bilo do konca še samo malo. Samo še dva ovinka – levi in desni, katerih je bilo kar nekaj.

Ko sva prispela nazaj na izhodišče, sva si noge ohladila kar v vodi ob spomeniku. Res je prijalo!
Takrat se je ravno tam pojavil še moj trgovec s sadjem iz kombija, ki nama je dal slastne marelice. Ob pravem času na pravem mestu! Čakalo naju še finalno dejanje: vpis v knjigo članov K24, kar sva storila ob pivu ter obujanju spominov. Kljub neprespani noči ter opravljeni poti, se nikomur ni spalo. Bila sva prijetno utrujena in polna vtisov.

Hvala Koroška, še pridemo.