So ljudje, ki sanjajo. In so ljudje, ki živijo svoje sanje. Eden izmed njih je zagotovo naš legendarni gorski tekač Marjan Zupančič. Že več kot tri desetletja se udejstvuje v ultra vzdržljivostnih preizkušnjah. To je počel, še preden je postalo v zadnjem času popularno. V svoji zbirki lovorik ima zavidljive uspehe, od stopničk in zmag na ultra trail tekmovanjih pa vse do naslova svetovnega prvaka v gorskih tekih v veteranski kategoriji. Kar sedemkrat pa je zmagal na Triatlonu jeklenih, ki je njegova “domača tekma”, saj prihaja iz Bohinja.
Tokrat se je zopet podal na najstarejšo vezno pot v Evropi – Slovensko planinsko pot. Že sedaj je bil rekord njegov in sicer 7 dni, 8 h, 10 min. Čeprav je ob zaključku zadnjega podviga dejal, da se kaj takega ne gre nikoli več, se je odloči drugače.Tako je pač z zarečenim kruhom. Ker so letos ostale tekme zaradi globalne pandemije bile odpovedane, se je ta izziv zdel kar nekako samoumeven. Sploh zato, ker so mu podporo namenili organizatorji Alpe Adria Trail pokala (AATC). Tako se je Marjan lahko osredotočil samo na tek, za vse ostalo pa so poskrbeli drugi. Vsa logistika, hrana, pijača, oprema ter usklajevanje več kot 100 tekačev, ki s(m)o ga spremljali na poti zahteva ogromno truda, ki ga je ekipa opravila z odliko!
vir: pzs.si
Marjan teče klasično varianto Slovenske planinske poti, ki je bila v veljavi do leta 2003 in ne trenutno veljavne, ki je nekoliko daljša (z več kontrolnimi točkami) in se konča na Debelem Rtiču. Po mnenju mnogih je bila takrat SPP speljana najbolj logično. Tudi mene moti, da PZS (povsem po nepotrebnem) ves čas spreminja potek poti.
Bojan Ambrožič blog
Ko se je torej vedelo, da bo ta projekt izpeljan, sem se takoj odločil, da bom nekaj prispeval. V zadnjem letu sem prišel v dokaj dobro formo in del poti, ki poteka po meni bližnjih hribih sem tudi že nekajkrat opravil. Vedel sem, kaj pričakovati na poti, a obenem tudi, da bo slediti Marjanu in ekipi zahtevalo kar precej napora. Najprej sem razmišljal, da grem zraven od Uršlje gore do Raduhe, a ko so bile znane podrobnosti o odsekih, sem zgrabil kar polovico planiranega prvega dne: od Slovenj Gradca do Robanovega kota.
Za soboto smo se dogovorili, da se proti Slovenj Gradcu odpeljemo malo pred poldnevom, saj naj bi Marjan tja prispel okoli ene ure popoldan. A nekaj mi je reklo, da se moramo odpraviti še malo prej. To se je izkazalo za pravilno odločitev, saj je že takoj po začetku čez Pohorje začela nabirati prednost pred časovnico. Tako smo Marjana na okrepčevalni postaji v Starem trgu pozdravili pol ure pred predvidenim časom prihoda. Z njim sta bila od začetka poti Toni Vencelj in Janez Klančnik. Ustavil se je le za par minut, samo toliko da je pojedel in popil nekaj.
Vzeli smo nekaj zalog za do naslednje okrepčevalnice in že smo šli v smeri Uršlje gore. Janez se je tukaj poslovil, Toni je vzel na rame Marjanov nahrbtnik, ekipi pa sta se poleg mene pridružila še Jošt Lapajne in Jan Božič. Sami vrhunski tekači naše ultra scene, kamor sebe seveda ne štejem, zato sem imel kar malo treme. Ker pa ni šlo za tekmovanje, ampak Slovensko planinsko pot, se je vedelo, da bo moral biti tempo na bolj na trajnostnem nivoju. Po ravnih odsekih smo tekli, v strmino pa strumno hodili. Prečili smo ceste, travnike, gozdove in mimo Poštarskega doma napredovali preko Uršlje gore proti Slemenu, kjer je bila naslednja okepčevalnica. Na poti se je pridružilo še nekaj tekačev, med drugimi tudi Dejan Tajnik ki me je prej peljal do Slovenj Gradca. Na Slemenu se je Toni zamenjal z ženo Katjo (lastnico ženskega rekorda SPP), nošenje nahrbtnika pa je prevzel Dejan. Vreme je bilo oblačno, temperature optimalne in vzdušje je narekovalo dober tempo proti Smrekovcu.
Po dobri uri smo prispeli do koče pod Smrekovcem, kamor je med tem podporna ekipa prestavila okrepčevalno postajo. Marjan pozdravi ljudi, ki so ga prišli vzpodbujati, potem pa že utečena rutina. Nekaj hrane in pijače, sotekačem nove zaloge, ter brez izgubljanja časa dalje. Dejan je tukaj zaključil, nahrbtnik pa sem sedaj prevzel jaz. Prvih nekaj metrov sem ugotovil, da bo treba prestaviti kar malo v višje obrate, saj dodatnih nekaj kilogramov v istem tempu pomeni več potrebne moči. Tukaj je do koče na Loki pretežno raven teren, zato smo spet lahko tekli. Ozračje se je precej ohladilo, saj so se v gorskem delu pojavljale plohe in nevihte. Ko smo prispeli do koče na Loki pod Raduho, je rahlo deževalo, zato smo oblekli vetrovke.
Proti vrhu Raduhe smo po okrepčilu iz nahrbtnika pričeli previdno, saj so bile mokre skale precej spolzke. Sam sem krenil kot peresno lahek, saj sem štafeto nahrbtnika sedaj predal Janu. Res ni mačji kašelj dohajati Marjana. Po slabi uri smo bili na vrhu, od koder smo se kar hitro pobrali naprej, saj je precej pihalo. Nazaj do razpotja, potem pa čez Durce do koče v Grohotu, kjer je Marjan popil čaj.
Na glave smo si nadeli lučke, saj je svetloba dneva ugasnila in nadaljevali s spustom proti dolini Savinje. Marjan je imel do sedaj za sabo že skoraj 110 kilometrov in 15 ur poti. Pričele so se težave z želodcem, zaradi česar smo po prihodu na cesto nadaljevali s hojo. Ampak to ni hoja, kot bi šel na sprehod. Marjan hodi s takšnimi koraki in tako hitro, da mu komaj slediš, občasno je potrebno preklopiti v tekaški korak. Po treh kilometrih smo prispeli na končno postajo za ta dan – Robanov kot. Spremljevalna ekipa se je tukaj že utaborila in novi spremljevalci so bili že pripravljeni. Marjan je legel k prvemu počitku, ostali pa smo se izmučeni oddahnili, da smo opravili svoj obljubljeni prispevek.
Kar težko si je predstavljati, da je možno po 2 urah vstati in nadaljevati v višave sten, ki obdajajo ta košček naše lepe dežele. In Marjan je točno to storil. Naslednji dan je prečkal celotne Kamniško-Savinjske Alpe, se pustil do Jezerskega, se spet vzpel preko Kališča na Storžič in šele na koči pod Storžičem za nekaj ur dal telesu priložnost za počitek. V takšnem tempu je čez par ur nadaljeval preko verige Karavank, vse do doma v Vratih, kjer je zaključil tretji dan. Štiri ure spanja so bile dovolj, da je pričel s kraljevsko etapo preko najvišjih vrhov: Triglav še preden se je zdanilo, Razor, Prisojnik, Jalovec ter vse do koče pri izviru Soče. Po štirih urah spanja je sledil je še en hiter dan v visokogorju. Vzpon na Prehodavce, Triglavska in Krnska jezera, Krn, planina Razor, Vogel preko spodnjih Bohinjskih gora do Črne prsti ter spust do Petrovega Brda. Tukaj je na koči spal 3 ure, preden se je podal preko Idrijskih klancev proti nižjim Primorskim hribom: Golaki, Čaven, Javornik, Nanos. Količina spanja se je proti koncu še reducirala, ker je le nekajkrat zadremal po 10-15 minut.
Vseskozi sem napredovanje spremljal na interaktivnem zemljevidu, kjer se je preko GPS sledenja v realnem času prenašala trenutna lokacija, kjer se Marjan z ekipo nahaja. Po časovnici bi naj v Ankaran prispel v soboto zgodaj zjutraj, a v četrtek zvečer se pikica na zemljevidu kar ni in ni ustavila. Do petka zjutraj je z ekipo napredoval že do Razdrtega in se še vedno ni ustavil. Planiral sem, da se takoj po službi odpravim proti Primorski, in opravim zadnjih nekaj deset kilometrov poti za (moralno) podporo. A v takšnem tempu je izgledalo, da bom prepozen, zato sem hitro uredil najnujneše stvari v službi, ter se že dopoldne odpravil na Primorsko.
Parkiral sem v Prešnici, ter se začel nasproti vzpenjati proti Slavniku. Po tri četrt ure smo se srečali. Bilo je precej soparno, v daljavi je grmelo in Marjan si je želel ohladitve v obliki sladoleda. Nanj je čez par minut v hipu pozabil, saj je pričelo deževati. Najprej je rahlo rosilo, potem pa se je začelo izlivati. Nase smo navlekli dežna oblačila in šli dalje. Tudi treskalo je konkretno, a k sreči smo bili že v zavetju gozdov, na poti proti vasi Petrinje. Sedaj je bilo vseeno, ali si se izogibal velikim lužam, ali pa enostavno zakorakal v vodo. Tudi precej ohladilo se je, kar je za Marjana predstavljalo težavo. Ko smo se srečali s podpornim kombijem na novi okrepčevalni točki, se je v kabini na hitro ogrel, potem pa oblekel zimska oblačila, ki je imel pripravljena za visokogorje.
Tempo je bil sedaj že bolj pohodni, a še vedno s strumnimi Marjanovimi koraki. Na vsaki točki se je pojavilo več ljudi. Pri gradu Socerb smo se morali še zadnjič strmo spustiti do Ospa, ter se povzpeti na Tinjan. Dež je vmes že ponehal in tudi razpoloženje se je s tem dvignilo. Še iz Škofij preko Hrvatinov in že smo tekli zadnji kilometer proti zadnji kontrolni točki – Korta bar v Ankaranu. Marjana so pričakale televizijske kamere, ter mnogo prijateljev in podpornikov. Pot se je zaključila v sijaju sonca po 6 dneh 12 urah in 58 minutah.
Marjana prej osebno nisem poznal, a kolikor sem ga spremljal skozi medije, sem vedel, da gre za človeka, ki ima podobno mišljenje kot jaz. To se je na poti samo potrdilo. Res je enostaven možakar, ki ne komplicira, ve kaj hoče in kar reče tudi naredi. In res, res nikoli se ne pritožuje. Zna trpeti sam zase in potrpeti za dosego zastavljenih ciljev. Sedem dni zaporedoma je pri svojih devetinštiridesetih letih utrudil skupino spremljevalcev, vseh nekje desetletje mlajših! V časti si štejem, da sem lahko prispeval majhen delček v mozaik tako velikega podviga.
Marko Krenker 