Zakaj teči?

Zakaj bi se sploh kadarkoli spravil iz svojega udobja na kavču pred televizorjem, iz stola pred računalnikom, iz tople postelje v nedeljo ob štirih zjutraj? Zakaj bi se izpostavljal mrazu v zimskem času leta in se potil v vročini poletja… saj se lahko še prehladim!

To tudi meni včasih ni šlo v glavo. Zakaj bi se mučil, če mi ni treba? Iz večih strani pa sem kar pogosto slišal, da je gibanje zdravo in nujno potrebno za človeka. A je pri tem je ostajalo kar nekaj let mojega življenja. Slišal sem, ne pa poslušal. Potem se je zaradi sedečega dela, neredne in ne najbolj zdrave prehrane nabralo par 10 odvečnih kilogramov. Nikoli prej v življenju se mi ni bilo treba ukvarjati s telesno težo. Odraščal sem na kmetiji, kjer je bilo gibanje vedno del vsakdanjika, del življenja. Zanimivo se mi zdi, ko zdaj gledam nazaj, kakšno mišljenje sem imel o vsem tem ter nasploh o sebi. Velikokrat sem tudi slišal, da se je maščobe okoli trebuha (tiste ta trmaste) praktično nemogoče znebiti. In s tem sem se kar nekako sprijaznil. Po liniji najmanjšega odpora. Tako pač je, sem si rekel pri sebi in nadaljeval s starimi navadami. Pa še kako motil sem se!

8 let mineva od tega časa. Živel sem v Slovenj Gradcu, v bloku poleg atletskega stadiona. Tisto leto sem si po dolgem času nabavil kolo, da bi se s prijateljem lahko kdaj skupaj odpeljala na kakšen izlet. Ko sem v valu navdušenja nad novim kolesom naredil prvih nekaj kilometrov, me je zadnjica od trdega sedeža tako bolela, da sem se komaj privlekel do doma. Pravzaprav je bila ob poti kolesarska trgovina, ki me je rešila. Takoj sem nabavil mehkejši sedež in naprosil prodajalca, da mi ga je takoj namontiral. Ker mi je bilo kolesarjenje všeč (potem ko me ni več bolela rit!), sem sklenil poskusiti tudi s tekom. Z mojo partnerko sva dvakrat tedensko odšla čez cesto na atletsko stezo in tekla. Ona je bila takrat v boljši formi od mene, kar me je kar malce jezilo. Tek je bil takrat zame res muka. Več kot pet krogov naenkrat nisem bil sposoben preteči. Postopoma sem lahko naredil vsakič malo več, a mi to nikakor ni bilo v užitek. Poleg tega so me novi tekaški čevlji ožulili, poletje je prehajalo v jesen, temperature so se spustile, dan se je krajšal… več kot dovolj izgovorov, da sem odnehal. Moja draga je še vztrajala, tudi ko je deževalo in bilo že razmeroma mrzlo. Tega nikakor nisem razumel. Kako se lahko v temi, mrazu in celo dežju, popoldne po kosilu odpravi ven da pol ure teče? Nisem ji nasprotoval, a vzpodbujal je tudi ravno nisem pri tem. Tek je bil zame neprijetna  izkušnja, zato sem to kar posplošil. To ni zame, sem si mislil.

Če skočimo  3 leta naprej in dve selitvi kasneje, se je v meni ponovno prebudila želja po teku. Še vedno sem kolesaril in zaradi spremembe načina prehranjevanja sem izgubil 20 kilogramov. To je pomenilo več (odvečne) energije. Počasi sem začel spet teči. Sam od sebe, nihče me v to ni silil, vzpodbujal, kar zgodilo se je. Začel sem dejansko iz ničle. Prvič nisem bil sposoben preteči več kot 500 m brez ustavljanja. Naslednjič je šlo že malo dlje in spet naslednjič več. V enem letu doslednega ponavljanja sem prišel do točke, ko nisem več razmišljal koliko lahko pretečem in v gibanju preprosto našel užitek. Ne samo v gibanju, čas preživet tam zunaj je postal del mene. V vsakem vremenu, skozi vso leto.

Šlo je že več kot 5 km naenkrat. Na tej točki sem želel nabaviti pametni števec za kolo, ki bi ga lahko uporabljal tudi za tek. Po premisleku pa sem se odločil obratno, vzel sem tekaško uro, ki jo lahko uporabljam tudi za kolesarjenje. Navsezadnje sem več tekel kot kolesaril. Sledenje napredku in preučevanje vseh možnih statistik po teku mi je dalo še nov, dodatni zagon, s pomočjo katerega sem potem kasneje pretekel tudi več kot maratonsko razdaljo.

Sedaj tečem dva ali trikrat tedensko. Razdalja je odvisna od tega, za kakšen izziv se pripravljam, načeloma pa mi ni problem preteči do nekje trideset kilometrov. Za kaj več pa je potrebno uporabiti tudi mentalno mišico.

Sam pravim, da sta na svetu dve vrsti ljudi: tisti, ki radi tečejo in tisti, ki tega še ne vedo. Zato, če se nimaš za tekača, v tebi pa nekje tli želja, je tukaj nekaj predlogov in nasvetov:

• Začni postopoma, ni treba skočiti kar na 10 km. Če si sposoben in lahko, super; le ne pretiravaj takoj na začetku. Naj pride želja po teku počasi sama od sebe pod kožo. Ko bo prilezla na plan, ne boš več iskal izgovorov, ampak bo gibanje samo po sebi nagrada in motivacija.

• Hoja je dobra osnova. Če si tipični “couch potato” (krompir iz kavča op.p.) najprej začni s hojo, ker bo treba telo spet navaditi na gibanje. Pojdi najprej na sprehod, opazuj naravo okoli sebe, letne čase kako se spreminjajo. Sam veliko hodim. S svojo hčerko sva skoraj vsak dan zunaj na svežem zraku. Dokler ni shodila sem jo vozil v vozičku, zdaj pa že sama hoče hoditi, teči, voziti kolo in biti velika. Da me ne zanese… o tem kako je biti starš zapišem kdaj drugič 🙂

• Ne primerjaj se z drugimi. Sploh pa ne z uveljavljenimi tekači, če si začetnik. Ni se treba dokazovati ostalim. Najpomembneje je, da vedno znova narediš vtis na samega sebe.

• Napredek pride s časom, potrebna je dobra mera potrpežljivosti. Igri se reče doslednost. Ne glede na vreme, letni čas, mnenje drugih ali zgolj svojo lenobo – pojdi in teci.

• Za tek ne rabiš ničesar – dejansko, skoraj ničesar. Športna oblačila in čevlji so nuja, kar pa že tako ali tako verjetno imaš. Za sam tek ne rabiš nobenih pripomočkov in opreme!

• Bodi dosleden, uvedi navado v svoj urnik. Ne očitaj si prehudo, če kdaj izpustiš kakšen trening, življenje nam marsikdaj prikroji stvari po svoje. Pazi pa, da izjema ne postane pravilo.

• Glasba v ušesih? Sam nisem pristaš poslušanja glasbe pri teku. Kadar delam daljše, več urne treninge potem včasih čas izkoristim za poslušanje kakšne avdio knjige ali podkasta. Če pa ti glasba pomaga dvigniti rit, ter zavezati čevlje, potem kar izvoli. Le pazi na varnost, da boš slišal kaj se dogaja okoli tebe!

• Težave, bolečine, poškodbe? Včasih je tudi to del življenja, na čisto vse nimamo vedno vpliva. A naj te vsaka ovira ne ustavi takoj. Vzemi si kakšen teden počitka in med tem čas izkoristi za druge koristne stvari. In predvsem – poslušaj svoje telo!

• Občasno pojdi iz cone udobja! Izzivi, tekmovanja, dirke so lahko dobra motivacija. Tako imamo nek cilj, okoli katerega lahko gradimo trening. Vse skupaj dobi konkretnejši pomen!

Ne poskušaj biti popoln, ne oziraj se na druge. Seveda poslušaj morebitne nasvete izkušenejših, vendar misli s svojo glavo. Tudi mojih nasvetov ne jemati preveč zares. In še enkrat – poslušaj svoje telo, kaj ti odgovarja in kaj ne, pa verjetno tudi ti najdeš v gibanju svobodo!