UTMB

… ali Ultra Trail du Mont Blanc je največje in najprestižnejše tekmovanje v športu stezičenja oz. “traila”. To leto je obeležilo dvajseto obletnico. Vsak konec avgusta od leta 2003 dalje se v francoskem Chamonixu zberejo najbolj zagrizeni ljubitelji teka skozi gorato pokrajino ter obkrožijo najvišjo goro v celinski Evropi – Mont Blanc. Pot sledi obhodnici Tour du Mont Blanc, za katero pohodniki običajno potrebujejo 7-9 dni.

Skozi leta so organizatorji dodajali tudi krajše izvedbe, pri katerih je start postavljen v kakšno od mest na poti in se po njih tudi imenuje. Tako so okoli dogodka nastale sledeče dirke:

• UTMB: Ultra-Trail du Mont-Blanc (171 km +10,040 m)
• CCC: Courmayeur – Champex – Chamonix (101 km +6,100 m)
• TDS: Sur les Traces des Ducs de Savoie (145 km +9,100 m)
• OCC: Orsières – Champex – Chamonix (56 km +3,460 m)
• PTL: La Petite Trotte à Léon (pribl. 300 km +30,000 m)
• MCC: De Martigny-Combe à Chamonix (40 km +2,300 m)
• YCC: Youth Chamonix Courmayeur (15 km +1,100 m)

Da se lahko na katero od UTMB tekem prijaviš, se je potrebno najprej kvalificirati, tako da se udeležiš ene izmed dirk UTMB serije, kjer za končano tekmo pridobiš točke, oz. t.i. kamne. Poleg tega je potreben veljaven UTMB indeks za razdaljo, na katero se prijavljaš, kar pomeni, da si približno razdaljo že opravil. Pred prijave se zbirajo od konca novembra do začetka januarja. Več kot imaš kamnov, večkrat sodeluješ v žrebu, se pravi imaš večjo možnost, da si izbran.

Sam sem se odločil udeležiti CCC, kajti sto miljska razdalja je izziv, ki me še čaka, da se soočim z njim. Sto kilometrov pa sem že nekajkrat bolj ali manj uspešno opravil. Sam sem bolj za šalo kot zares lani konec leta oddal prijavo misleč, da najbrž ne bom imel te sreče, da bi bil izžreban. Morda nekoč. Ampak sem imel očitno dovolj kamnov ter sreče, saj sem sredi januarja dobil elektronsko pošto, da sem dobil mesto na tekmovanju.

Brez obotavljanja sem potrdil prijavo in tako so se pričele priprave. Koledar tekmovanj je bil zdaj lepo zapolnjen, hkrati pa so bile toliko narazen, da je dovolj časa za regeneracijo. Plan je bil oddelati najprej domače dirke bolj v režimu treninga s povečevanjem količine treninga in pred Lavaredom ter UTMB kakšen teden malo zmanjšati in dati telesu možnost za počitek. Konec julija smo z Jožetom in Dejanom opravili še domači K24 krog za potrditev pripravljenosti.

Na pot smo se odpravili v torek zjutraj, saj nas je čakalo dobrih osemsto kilometrov vožnje. Da je bila pot z avtom upravičena, smo skupaj šli štirje. Planiranih deset ur se je zaradi zastojev raztegnilo na skoraj trinajst. Imeli smo sicer dovolj časa, saj je bila tekma v petek, a vseeno je bila vožnja kar naporna. Svoje vrste ultra. Ko smo v poznih večernih urah nosili prtljago v namestitev, sem si bil neskončno hvaležen, da smo izbrali stanovanje namesto kampiranja, ki sem ga imel prvotno v planu. Poleg pozne ure je zadnjih nekaj dni tukaj deževalo in temperature so bile konkretno nižje od poletnih, ki smo jih bili vajeni.

Sredo smo zjutraj izkoristili za krajši krog v okolici kraja Les Houches, kjer smo prebivali. Na poti navkreber smo kar nekaj časa sledili trasi TDS in srečevali tekmovalce, ki so prihajali skozi drugo noč v zadnjih deset kilometrov pred ciljem. Nekateri so bili videti kakor zombiji, drugi pa še čisto sveži. Vsakemu smo dali nekaj vzpodbude, potem pa nadaljevali naprej. Pred kosilom smo na zadnjo okrepčevalnico šli počakat Dejana in Markota, ki sta bila na TDS. Kar nekako poklopilo se je vse skupaj.

Naš Dejan je z njima tekel proti cilju, ostali pa smo šli najprej na kosilo, potem pa v Chamonix dvignit svoje startne številke. Dogajanje v mestu je bilo precej živahno, vendar še ne čisto v polnem razmahu. Veliko je planincev in alpinistov, manj turistov, prevladovali pa s(m)o tekači s spremljevalci.

Prevzeli smo svoje startne številke, pozdravili naše prijatelje, potem pa smo se vrnili skozi “ultra trail village”. Nekakšen sejem, kjer se predstavljajo organizatorji trail-ov iz celega sveta ter proizvajalci športne opreme. Ker so na kontrolnem pregledu obvezne opreme zavrnili moje rokavice kot neustrezne, sem tu nabavil nepremočljive. Takšne kot so predpisan del obvezne opreme za UTMB. Takšne sem dejansko že nekaj časa iskal, glede na lanske izkušnje iz mokrega Julian Alps traila. Imeli so kupčijo plačaš-2-vzameš-3, zato sem hitro našel naključnega tekača, ki jih je ravno tako ogledoval in smo zbrantali zadevo tako da je bilo prav za vse. Na La Sportiva stojnici sem pobral letak, ki je vabil na jutranji tek naslednji dan.

V četrtek sem najprej zgodaj pospremil Martino na avtobus za štart OCC, potem pa smo se ostali odpravil na La Sportivin tek in test čevljev. Na stojnici se nas je zbrala peščica in najprej smo malo poklepetali s predstavniki podjetja. Govoril sem z nekom o čevljih. Predstavi se kot Novozelandec – honorarni direktor WMRA. Pa vpraša od kod smo in pravi, da pozna Slovenijo, Dušana Papeža iz teka na Grintovec. Ponosno pove, da imajo Novozelandci rekord Grintavca. Pritrdim in povem da sem že slišal za tega njihovega šampiona. Ne vedoč, da govorim z njim. Bil je to namreč Jonathan Wyatt, sem kasneje razbral iz slik objavljenih na socialnih omrežjih.

Naredili smo krajši krog navkreber ter nato navzdol sledili zadnjim nekaj kilometrom trase UTMB. Ravno dovolj za preizkus čevljev in ne preveč za noge, ki so bile že malo nemirne za kar so prišle sem. Naleteli smo tudi na prehod čez cesto pred vstopom v mesto. Tukaj za tekmo postavijo montažni nadhod, ki predstavlja še zadnjih nekaj višincev po dolgi poti. No, do tja še pridemo.

Popoldne smo se zopet vrnili v center, da pričakamo Martino v cilju, naleteli pa smo še na Dušana Rauterja ter zakonca Klančnik-Potrč, ki so prišli sem na tadolgo tekmo. Čas je hitro mineval in ko se je zvečerilo, smo se vrnili v našo bazo, da si pripravimo vse za start naslednji dan. Vmes smo ugotovili še, da avtobus, ki pelje na start, pobira skoraj pred nosom, kjer smo stanovali. Zvečer sem pripravil še ovseno kašo z jabolki in rozinami – preizkušen ultra zajtrk.

Zjutraj sva z Jožetom vstala ob petih, pojedla zajtrk in se odpravila na avtobus za ob šestih. Čakala nisva niti tri minute in že je pripeljal. Vprašam osebo, ki nas je sprejela, če moramo pokazati startne številke, nakar Jože ugotovi, da jo je pozabil v stanovanju. Na srečo je avtobus lahko še počakal par minut in se je vse srečno izteklo. Na poti skozi tunel pod Mont Blancom do Courmayeur-ja smo lahko še malce zadremali.

Odložili so nas na velikem parkirišču ob športnem centru v Courmayeur-ju, kjer je teden kasneje baza za Tor de Geantes. Tu so imeli postavljeno celo vrsto stranišč. Ampak to niso bila prenosna kemična stranišča. Bila so lesena kompostna. V njih potem opraviš svoje, potreseš čez žagovino, ki je v vedru poleg. In prav nič ne smrdi. Takšna stranišča so bila povsod, v okviru UTMB. Zelo všečno. Do mesta je bilo potrebno prepešačiti slab kilometer, kar je bilo ravno prav za uvod v dolg dan. Vmes smo lahko še odložili vreče z odvečno prtljago, ki so nas potem čakale v cilju.

Postavili smo se v startne cone in čakali. Jožetu so vmes preverjali še obvezno opremo in ker ni imel rezervne lučke, je dobil eno uro kazenskega pribitka. Če nimaš kakšnega bistvenega kosa obvezne opreme, te lahko tudi izločijo in ne dovolijo štartati. Pričakovanje je z bližanjem starta raslo, ampak nisem občutil takšne evforije kot po navadi. Ne vem, ali niso znali pričarati tistega vzdušja z glasbo, kot sem ga drugje vajen, ali pa sem postal že razvajen in imun na vse skupaj.

Kakorkoli, po odštevanju je bilo treba začeti teči. To je to, si rečem in se poženem z množico najprej skozi ulice Courmeyourja, potem pa navkreber. Večinoma vsi so se zagnali in kljub klancu tekli. Saj ne da ne bi tudi sam zmogel, vendar ni pametno že takoj na začetku iztrošiti vse moči, zato sem dal prestavo nižje in strumno zahodil.

Bil sem v dokaj dobri poziciji, da ne bi potem, ko se pot zoži na enoslednico, obstal predolgo v gneči. Hrib sem hodil, ko se je zravnalo, tekel. Kmalu smo prišli na makadamsko cesto in čez nekaj minut na stezo. Niti se nismo ustavljali, le malo smo upočasnili. Italijanka manjše rasti, ki mi je že prej padla v oči zaradi dolgih korakov v hrib, je na prvih serpentinah kar sekala ovinke in prehitevala po deset ljudi naenkrat. Če lahko ti, bom tudi jaz si rečem, in jo posnemam. Kasneje sem jo še nekajkrat srečal in iz startne številke razbral, da ji je ime Marina.

Sedaj smo že lepo šli v gosjem redu, ko vidim ob stezi 3 fante. Eden je kot papagaj nekaj blebetal, druga dva pa sta nekaj klikala po telefonu. Ko sem šel mimo, se mi je posvetilo, da delajo raziskavo trga tekaških čevljev. Slišalo se je nekako takole: “Salomon, Salomon, North Face, Hoka, Salomon, On, Adidas”. Bilo mi je precej smešno. Zagotovo bi to lahko naredili s kamero in računalniškim vidom, v kombinaciji z umetno inteligenco.

Ko se je gozd malo odprl, sem navzgor do koder je seglo oko videl strnjeno kačo ljudi, ki se vije proti vrhu. Kar ustrezalo mi je, da gremo v zmernem tempu, da se ne bi preveč gnal že v na prvi hrib. Prehitevanje tukaj tako ali tako nima smisla, razen če je oseba pred tabo občutno prepočasna. Po slabih dveh urah dosežem vrh Tête de la Tronche, ki je tudi najvišja točka trase (2.552 m.n.v.). Na vrhu je bila snemalna ekipa, saj je celotna tekma imela prenos v živo. Pričnem se spuščati. Že vnaprej sem si zadal, da na začetku pri spustih ne smem pretiravati, zato sem še vedno tekel z zmerno hitrostjo. Počutil sem se odlično in ob pogledu na vrhove ter pokrajino okoli mene se mi je kar naježila koža.

Kmalu dosežem prvo postojanko pri koči Refuge Bertone. Napolnim bidone z vodo, vzamem nekaj koščkov banane in že tečem dalje. Sledil je tekaški del z manjšimi vzponi in spusti, vendar se je vse dalo preteči. Če kje, se tukaj lahko naredi precejšnja razlika v času. Nisem pretirano divjal, nisem pa tudi izgubljal časa. Srečal sem veliko pohodnikov, katerih je večina Američanov.

Ker na startni številki ni bilo višinskega grafa, sem si ga prejšnji večer narisal kar na roko. Kolikor sem ga spravil gor, saj sem začel preveč na veliko. To mi je bilo v pomoč, saj potem lažje vidiš, kje si in koliko so dolgi odseki. Tako sem pogledoval na to mojo umetnino in čakal, kdaj se prične naslednji daljši spust.

Ko sem se pričel spuščati, sem začutil, da bom moral na postanek v grmovje. Upal sem, da se ne ponovi “sralni maraton” iz Dolomitov. Na srečo je bilo tokrat glede tega v mejah normale. Opravil sem svoje, ko sem našel primerno mesto. Po dveh kilometrih spusta prispem v Arnouvaz na postojanko na 26. kilometru.

Malo se okrepčam, napolnim zaloge in nadaljujem. Ker sem bil na poti že dobre štiri ure, sklenem, da je čas za sendvič. Vzamem ga iz nahrbtnika, ter ga v prvem kilometru vzpona pojem. Slaba odločitev, saj je med žvečenjem treba dihati skozi nos, pri vzponu pa je potreba po kisiku velika, sploh pa tukaj, kjer je zaradi višine zrak že redkejši. Enkrat se mi tudi zaleti, ko preveč diham skozi usta. Pa tudi palic ne morem uporabljati. Je pa vsaj dobro sedel v želodec.

Vzpon na Grand Col Ferret je kar hitro minil. Višje kot smo se vzpenjali, več je bilo ostankov snega, ki je zapadel prejšnji vikend. Od daleč se je slišalo oglašanje svizcev. Počutje je bilo še vedno super. Dosežem vrh, nekje polovico višincev in tretjino razdalje. Od tukaj je sledilo dvajset kilometrov spuščanja. Še vedno sem si ponavljal v glavi, “ne uniči nog takoj”, da se nisem oziral, ko so me nekateri navzdol prehitevali. Ko sem pred leti pričel z daljšimi treningi za sto in več kilometrske dogodivščine, je bil moto “uniči noge in potem poskušaj teči”, sedaj pa je bilo to nekako obrnjeno: čim dlje se šparaj na spustih in teci ravninske predele.

S tem ko se je pričel spust, smo vstopili v Švico. Brez dokumentov, carine in podobnih ceremonij. Ali ni zanimivo, kako v naravi ni nobenih meja? Že prej sem na telefonu izklopil mobilne podatke, saj je tarifa za Švico brez pretiravanja oderuška. Po nekaj kilometrih dospem do vodne postaje pri nekakšni planšariji, se napojim in že hitim dalje. Spust se nadaljuje, kilometri bežijo, prav tako pa pokrajina mimo mene. Poskušam ostajati v trenutku in čim bolj vsrkati vse občutke.

La Fouly je malo večja vas, v kateri je manjše smučišče. Tukaj nas čaka naslednja okrepna postaja. Že kakšen kilometer prej je ob cesti precej ljudi, ki navijajo, pozdravljajo in zvonijo s kravjimi zvonci. Najprej si zunaj osvežim obraz, napolnim vodo, nato pa vstopim pod šotor, kjer me napovedovalka najavi po ozvočenju. Vsi prostovoljci so izjemno prijazni in ustrežljivi. Celoten dogodek ima zaradi tega poseben čar. Saj ne, da so na drugih trailih ljudje manj prijazni, ampak vsak kraj in prireditev ima nek svoj utrip in energijo. Moje energije je bilo še nekaj na zalogi, zato se nisem predolgo zadržal. Kozarec ali dva kole, limona za elektrolite in želodec ter nekaj koščkov energijskih ploščic. Kot zanimivost, naj omenim, da so na okrepčevalnicah sproti pripravljali kokakoli podobno pijačo, da bi zmanjšali odpadno plastiko. Koncentrat so zmešali z vodo, potem pa z aparatom za gaziranje vbrizgali mehurčke v pijačo.

Od La Fouly-ja naprej se je nadaljeval spust po makadamskih cestah ter položnih stezicah. Že krepko v popoldnevu sem dosegel najnižjo točko ter se ponovno pričel vzpenjati. Tu spodaj je bilo že kar poletno toplo, zato sem si v vaškem vodnjaku namočil vizir, da me je vsaj malo ohladilo. Komaj sem že čakal, da spet začnejo delati mišice za vzpenjanje. Mojega grafa višine je tukaj zmanjkalo, zato sem samo približno vedel, koliko so dolgi odseki.

Malce sem tekel, kjer je bilo dovolj položno, drugače pa si s palicami pomagal navkreber. Champec-Lac je bila naslednja okrepna postaja, ki pa je ni bilo od nikoder. Že kakšna 2 kilometra prej se je slišalo navijanje, nasproti so prihajali spremljevalci, pot pa se je še vedno kar lepo vzpenjala. Želodec se je pričel malo pritoževati, a sem to pripisoval lakoti. Ker je bila okrepčevalnica blizu, sem še malo stisnil.

Organizator je preko interneta omogočil poleg spremljanja lokacije na progi tudi video prenos v živo iz določenih točk. Ves čas sem razmišljal kako bom prikazal na čim bolj dramatičen način moje fizično stanje na kameri, ki me bo posnela pri prihodu na okrepčevalno postajo. Najprej sem želel totalno pretiravati in pokazati, da sem čisto brez moči, potem pa sem pomislil da me nadalje lahko doleti “karma “in sem raje opustil idejo o drami.

Kot sem že omenil je bila organizacija res na visokem nivoju, vendar si topla hrana, ki je bila na voljo, zasluži kritiko. Imeli so testenine bolognese, juho ter riž, ki je bil premalo kuhan. Ker je bila zame užitna samo juha in riž, sem si vzel obojega malo in sedel, da obedujem. Žvečil in zvečil sem tisti riž, pa nikamor ni šlo. Sicer sem pojedel, ampak ne da bi se nasitil.

Ko se že odpravljam naprej, srečam Miha Markoviča. Rečeva par besed in mi omeni, da na drugi strani šotora za šankom prodajajo pivo. Pa sem šel poskusit srečo, če imajo tistega “sans alcohol”. Sem bil kar boljše volje, ko je natakar pred mene postavil steklenico s hladno vsebino.

Popijem, opravim na stranišču in že sem šibal dalje. Tekli smo ob jezeru, za nami pa je bilo sonce že precej nizko. Poskušal sem se čimbolj sprostiti in neobremenjeno teči. Malo se že čutil kilometre za sabo, a se nisem prepustil mislim, ki tarnajo. Nikakor še ne na dobri polovici poti.

Sonce smo pustili za sabo, saj se je pot nadaljevala v dolino na senčno stran. Samo še 3 špice po 1000 vzpona sem imel v glavi na višinskem grafu. Sedaj se tekma s samim samo šele začenja. Vzpon pričnem počasi, saj čutim, da se želodec slabo odziva. Poskusim s postankom z grmovju, pojem par grižljajev sendviča in malenkost je bolje. Ko prilezem do vrha vzpona, se pričnem spuščati bolj previdno zaradi želodca. Noge so super, kar mi daje vzpodbudo za zadnjo tretjino poti.

Sledila je vodna postaja, ki je bila postavljena kar v (prazni) štali na pašniku, ki je ravno na poti. Ker se je medtem stemnilo, si dam pred nadaljevanjem lučko na glavo. Malo čutim pokostnice, a vseeno poskusim spustiti noge ter prehitevam navzdol. Zabavna reč si rečem. Trient je bila naslednja okrepna, kjer spet srečam Miha. On je v manjši krizi. Ker sem bil že utrujen, poskusiva z Mihom malce zadremati kar za mizo. Glavo naslonim na roke in poskusim izklopiti glavo. Ne gre, a se vsaj telo malo umiri. Vzamem si kavo, kos kruha, juhi pa sem zaradi želodca rekel ne hvala. Res slaba izbira hrane za top tekmo. Miha še malo počiva, jaz pa pičim dalje.

Ker se je z nočjo kar dobro ohladilo, si navlečem rokavčke, ko lezem navkreber za Azijci, ki preveč govorijo. Dam glavo dol in trpim, misleč, da sem zaradi utrujenosti tako počasen. Šele ko sem potem poslušal ostale, kako so doživljali ta del poti ugotovim, da je bilo res strmo. Po treh kilometrih vzpona pred vrhom je bila še ena vodna postaja, kjer posedim za minuto ali dve. Želodec je tako-tako, zato med nadaljevanjem spet poskusim protokol počepnivgrmovje-sendvič-pij.

Med spustom vstopimo v Francijo, zato si vklopim mobilne podatke. Spuščam se še bolj pogumno in prehitevam ljudi, do Vallorcina, kjer je zopet okrepna, se počutje izboljša. Naredim pit-stop postanek ter izkoristim stranišče. Na telefonu vidim, da je bil prijavljen še na Švicarsko omrežje, kljub temu da smo v Franciji. Seveda je takoj porabil kvoto podatkov (par MB) in nabil strošek, kar me je dobro razkurilo. To jezo sem poskušal porabiti za zadnjih tisoč višincev.

Še en hrib si rečem in grem kolikor lahko. Prehiti me Argentinec, ki komentira, da pozna Slovenijo. Poskuša zapeti pesem o čebelicah (pa ne tisto Slakovo). To lahko doživiš samo na UTMB. V glavi se pričnejo odvijati kalkulacije, koliko še rabim do cilja. Pojavila se je precejšnja zaspanost. “Ne ustaviš se ko si utrujen, ustaviš se ko si končal” si ponavljam v glavi.

Ker so traso v zadnjem delo rahlo spremenili od prejšnjih let, smo imeli v celem vzponi še dva krajša spusta. Vzponi se vlečejo in zdi se mi, da sem precej počasen, saj me navzgor prehiti nekaj ljudi. Dol jih vse polovim nazaj in še kakšnega zraven. Dejanu najavim prihod v cilj čez dobro uro glede na moje kalkulacije.

Čisto zadnji vzpon sploh nisem več gledal na uro koliko je še. Ko bo konec, ga bo konec. Tudi palice postanejo odveč, samo “štancam” korake navzgor. Zadnja okrepa La Flégère je precej slabo založena, nič mi ne ustreza, poleg vsega pa je pretoplo v šotoru, zato se kar hitro poberem. Samo še spust, zdaj pa “rock ‘n’ roll” si rečem. Pričnem zmerno, da preverim, če noge zmorejo tek, potem pa jim dam veselje. Cel dan sem jih šparal za ta spust! Teren postaja mestoma zelo tehničen, zato si ponavljam “ne zvij si gležnja” ter “pazi da ne padeš”. Lučko preklopim na močnejšo svetlobo in oči samo berejo teren pod nogami. Dobim nov val moči, tečem navzdol in prehitevam cele skupine ljudi. Kakšna zaspanost, kakšna utrujenost, letim!

Po zadnjih kilometrih makadama dosežem most čez cesto, na katerega še bolj poženem po stopnicah. Pojavijo se luči Chamonixa, ulice, ob reki tečem proti centru. Ob poti me čakajo prijatelji, ki me pospremijo do famoznega oboka v cilju. Ura je nekje pol pet zjutraj. Na ciljni črti padem na kolena in zavriskam. Uživam v trenutku, v koktejlu čustev, ki me preplavljajo. Kaj naj rečem, to je UTMB, to je trail tek v vsej svoji veličini.

Potem ko sem se ohladil ter naredil nekaj slik, me je kaj hitro zazeblo, zato smo se kmalu spakirali ter se pobrali v našo bazo. Postelja še nikoli ni bila mehkejša. Po nekaj urah spanja smo se v soju sonca vrnili na prizorišče pozdraviti še nekatere druge tekače in uživati vzdušje tega dogodka. Izkoristili smo še topel obrok za tekače, kjer so Francozi popravili svoj kulinarični vtis.

UTMB je res posebna izkušnja, ki jo priporočam vsakemu, ki je iz pravega testa. Nikakor ni lahko, je pa vredno!