Poletni tek

V zadnjem času sem opazil, da rad pišem o teku. Tako podoživljam svoje dogodivščine in s tem ko jih tukaj podelim z vami in morda koga motiviram,  mi to daje še večje zadoščenje. Tam zunaj je vedno lepo, ne glede na vreme in vse ostale okoliščine. Tek resnično osvobaja in je kot nekakšna terapija za misli.

Poletje se je že poslovilo, zato se bomo odpravili 3 mesece nazaj, ko sem se na morju pripravljal na ultra tek. Bilo je pravo poletje in vročina se je bližala vrhuncu. Vsak drugi dan sem zjutraj tekel in tako aktivno preživel dopust.

V soboto sem se kot ponavadi zgodaj odpravil teči. Ob petih zjutraj sem že drsel skozi obalna mesteca proti svojemu cilju. Ravno se je danilo, noč ki se je poslavljala pa je bila precej svetla zaradi polne lune. Prejšnji večer smo na obali opazovali lunin mrk. Kakorkoli, kmalu sem bil v svojem tekaškem elementu in brez naprezanja nizal korake enega za drugim. Dva dni pred tem sem odtekel podobno traso, le da sem se po sedmih kilometrih obrnil nazaj proti apartmaju. Tokrat sem se odločil iti dlje in priteči do marine med Sukošanom in Bibinjam, ki na satelitskih in zračnih posnetkih izgleda tako impresivno. Glede na google zemljevide naj bi do tja potreboval 17 km. A bolj kot sem se bližal temu cilju, bolj mi je bilo jasno, da bo razdalja kar malo večja. Tekel sem ob morju, kjer je bilo to mogoče (tako rekoč obiral sem obalo) in zato sem pridelal na poti do tja že več kot 20 km. Ko sem od daleč zagledal goste štrleče jamborje, sem mislil, da sem že skoraj tam, pa se je obala še precej vila naokoli, preden sem jih dosegel. Ko sem prispel do marine, sem bil kar malo razočaran, saj tam ni bilo videti ničesar tako veličastnega. Res je vse zelo urejeno in na visokem nivoju; od garaž napolnjenih z luksuznimi avtomobili, pa do natančno poravnanih jamborjev privezanih jadrnic. Pa vseeno, nisem imel občutka veličastnosti, kot sem si ga predstavljal; morda sem imel prevelika pričakovanja, ali pa bi moral stopiti na enega izmed pomolov, ter si predstavljati, kako bom vsak hip izplul proti Kornatom na eni izmed jadrnic.

Nisem se želel preveč ujeti v to razočaranje, tekel sem skozi en vhod proti drugemu in kalkuliral v glavi, koliko časa bom rabil nazaj. Ko sem zapustil marino, sem vzel iz nahrbtnika banano in za minuto ali dve hodil, toliko da sem se okrepčal. Vračati se nisem želel po isti poti, ker sem kar nekaj kilometrov do tja tekel po Jadranski magistrali, ki pa je ob tej uri postala že kar precej prometna. Sonce se je začelo dvigati, jaz pa tudi, ko sem tekel proti celini po bolj zalednih cestah. Glede na zemljevid, bi naj nazaj potreboval okoli 18 kilometrov. Postajalo je že kar vroče in v kombonaciji z vzpenjanjem ceste, je moj tempo teka precej padel. Postal sem malo zaskrbljen, ker se ne bom vrnil nazaj ob dogovorjeni uri; moral bi namreč po kruh za zajtrk. Med tekom sem napisal sms, da imam do doma še debelo uro. Nisem še ravno obupoval, ampak vseeno je bil prisoten dvom, kako bom pritekel nazaj. Pot se je začela vleči, bil sem že lačen in bližal sem se pretečenim 30 km. Ves čas sem imel v glavi misel, da je to trening in nekakšna generalka za 75 km dolg ultra-maraton od Celja do Logarske doline. O tem podvigu sem sanjal že 2 leti in v septembru sem ga tudi izpeljal. Kljub lakoti sem si zadal, da preostale banane ne bom pojedel dokler ne naredim 32 km. Nisem točno vedel koliko je še do doma. Lahko bi pogledal na telefon, pa se nisem želel še dodatno obremjevati. Pojedel sem banano, iz meha naredil par požirkov in začutil, da postaja prazen. Ob naslednjem občutku žeje se je to potrdilo, ko sem kmalu potegnil v prazno. To je dvomu kar dobro prililo na ogenj – pa ne vode!

Iz globine se je na plan kar ponujala ideja, da bi ustavil kakšnega domačina v avtomobilu in štopal do doma. Pa nisem, saj bi bilo to le goljufabje samega sebe. Me je pa do konca spremljala ta mikavna ponudba. Upal sem samo, da me ne čaka preveč vzpona v zadnjih kilometrih, saj bi me to še dodatno upočasnil in izčrpalo. Glede na pokrajino in moj občutek za orientacijo je tako tudi izgledalo. Na koncu je bil ta vzpon bolj položen, kar me je dodobra razveselilo, kljub že štiridesetemu pisku ure za pretečen kilometer. Nisem zavil proti apartmaju, ampak naprej po ulici navzdol proti branjevki, ki je ob cesti prodajala sadje in zelenjavo. S seboj sem imel 20 kun za kruh. Prejšnj dan sem za ta denar dobil celo lubenico pri drugem prodajalcu. Po nekaj barantanja sem se dogovoril, da dobim 12 kilogramsko lubenico za 30 kun, ter da prinesem 10 naknadno. Že kar videl sem se, kako z žlico zajemam sočno lubenico. Nekaj korakov sem še tekel z lubenico v naročju, potem pa preklopil na hojo. Bučo sem naložil na ramo in odločno korakal po ulici navzgor. Dobil sem idejo, da se slikam z lubenico na rami in pričel iz prednjega žepa nahrbtnika vleči telefon… preden sem se zavedel da bi se moral ustaviti in odložiti lubenico, mi je buča že zdrsnila iz rame nazaj in se raztreščila po asfaltu. Takoj, še med prekinjanjem sem pričel večje kose sočnega rdečega sadeža nositi v usta in takoj se je svet zdel spet lep. Kar se je dalo, sem pobral v kose lupine, ostalo pojedel, naredil sliko in pobasal v naročje  kar je bila prej lubenica.

Po prihodu v apartma so ostali člani družine že sedeli ob mizi in me čudno gledali. Iz izrazov na obrazih sem razbral, da še vedno ni jasno kdo bo šel po kruh. Ker sem bil še pri volji, sem vzel denar in tekel nazaj po kruh. Lahko sem tekel tja in nazaj, tistih nekaj 100 metrov. Ustavil sem se še, da sem pri branjevki poravnal dolg za lubenico. Ženici sem povedal, da se mi je razbila. Malo v smehu mi je ponudila drugo, a sem prijazno odklonil. V naš počitniški dom sem pritekel s težko pričakovanim kruhom v rokah in si nato dobro raztegnil noge. Po teku vedno paše dober strečing. Ostali so po zajtrku odšli proti plaži, jaz pa sem si vzel čas. Nekaj lubenice sem z blenderjem spremenil v osvežilen napitek, ostalo pa kar z žlico pojedel. Zraven sem pregledal nekaj statistike o teku in napisal nekaj za objavo na Stravi. Nato sem se tudi sam namenil proti plaži. Malo sem občutil, da imam težke noge, a me to ni preveč oviralo. Najprej sem moji mali Lili pomagal pri igri na peščeni obali, potem pa je bilo na vrsti plavanje. Sprva čofotanje z otroki, potem pa še plavanje do boje in nazaj. To je na moje noge delovalo zelo blagodejno, čeprav so morale ravno tako delati. Preplaval sem nekaj 100 metrov v kosu, kar je zame že kar uspeh, ker nisem dober plavalec. Ostale dni sem na dopustu okoli poldneva malo zadremal v senci, ta dan pa spanca nekako nisem pogrešal. Ga je pa zato potrebovala naša nadebudna dveletnica, katero smo morali v vozičku uspavati. V tem delu dneva je tako kar večina staršev patruljirala z vozički po kampu ob plaži. Lili je bolj vztrajne sorte in kakšne pol ure je trajalo, preden je trdno zaspala. V tem času sem naredil še dva do tri kilometre in na lastno presenečenje še vedno nisem bil pretirano utrujen.

Tek ni samo rekreacija in nabiranje kilometrov, veliko nas lahko nauči o življenju, če le znamo prisluhniti samemu sebi medtem ko nizamo korake. Ko tek vzamemo za življenjski slog, nas težko kaj ustavi pri doseganju svojih ciljev. Tudi dež ne, ki je napovedan za jutri, ko je na vrsti Ljubljanaki maraton. Se vidimo na štarni črti in čez nekaj ur v cilju.