V soboto je prišel dan, na katerega sem čakal kar nekaj časa; pravzaprav nekaj let. Pretekel sem ultra maraton Celje – Logarska dolina. Prireditev ima najdaljšo tradicijo pri nas med tovrstnimi maratoni. Tokrat je šlo že za 34. ponovitev. Ko sem prvič slišal za ta dogodek, mi nikakor ni bilo jasno, kako lahko nekdo preteče takšno razdaljo, kaj šele zakaj bi si tega sploh želel. Vedel sem samo, da se že vožnja z avtomobilom do Logarske doline neznansko vleče. Ampak sčasoma se je ta nora ideja zdela vedno bolj mikavna.
Skočimo 10-in-nekaj let naprej, in stojim na startu 75 km dolge preizkušnje. Med udeleženci opazim, da je večina že bolj zrelih let. Mislim, da je bilo mlajših od 30 let manj kot 10. V pogovoru z najstarejšimi ugotovim, da so nekateri ta ultra maraton pretekli že po 10 krat, ali pa še več. Upam da bom tudi jaz pri takšnih letih lahko še vedno tako aktiven.
Vremenska napoved za ta dan je bila precej slaba: oblačno s pogostimi padavinami in možnostjo močnejših nalivov. Kljub temu sem se veselil pričetka teka. Štartalo nas je ravno 100. Iz Celjskega sejmišča smo se podali skozi mesto proti Savinji, ob kateri smo potem tekli skoraj celotno pot. Do Mozirja je vreme zdržalo, potem pa je pričelo rahlo deževati. Med tekom sem si nadel jakno in nadaljeval brez ustavljanja. Dež je po slabe pol ure ponehal, ampak se je kmalu za tem močneje ulilo. Najprej me je malo motilo, ko sem v čevljih občutil mokroto, potem pa se niti lužam nisem več izogibal. Zaprl sem si jakno in še naprej tekel. Pričelo se je tudi bliskati. Bil sem sproščen in umirjen v sebi, popolnoma prisoten in vesel, da sem tam zunaj v nevihti. Tako majhen in nemočen proti vsem silam narave. To so trenutki, zaradi katerih sem rad v gibanju, ko veš kako zelo si živ. Tega med sedenjem na kavču ne doživiš. Spraševal sem se, zakaj se ljudje dan danes tako bojimo malo zmočiti od dežja.
Čeprav nas je teklo skupaj z maratonci, ki so se nam pridružili v Mozirju že več kot 100, smo se do takrat že dobro raztegnili. Le tu in tam me je kdo prehitel, ali pa sem jaz koga dohitel. Vsakomur sem dal kakšno vzpodbudno besedo, z nekaterimi pa sem dlje časa tekel skupaj in prav prijetno pokramljal. Lepo je slišati druge, kako doživljajo to pot, sploh izkušenejše, ki z mano podelijo kakšen nasvet. Prej ali slej se začne ritem teka razlikovati in nadaljujem v svojem tempu. Vsak je pri takšnem podvigu v prvi vrsti odvisen od samega sebe in bije znotraj bitko z dvomom, telesnimi bolečinami ter skuša ostati v gibanju. Tam spoznaš iz kakšnega testa si, kdo sploh si zares in tudi zakaj si na tem svetu. To je tisti zato, ki ga pred 10 leti nisem poznal, sedaj pa razumem.
Dež se je umiril in postopoma ponehal. Medtem sem bil že na več kot polovici poti in se bližal pretečenemu maratonu. Počasi se je telo pričelo pritoževati in mi dajati znake, da tega ni vajeno. Nič pretiranega, le rahle bolečine v raznih vezeh, ter želodcu nekaj ni ustrezalo. Kakšno uro nazaj sem pojedel sendvič z arašidovim maslom in bananami. Med takšno telesno aktivnostjo je potrebno v telo vnašati vsaj nekaj goste hrane, samo z energijskimi geli bi sam težko shajal. Nekje v povprečju 200 kalorij na uro naj bi zaužil. Nisem točno vedel, ali sem lačen, ali mi je slabo. To je pobralo nekaj malega morale, ki pa se je kmalu vrnila, ko sem od daleč zagledal svojega spremljevalca na kolesu. S Tomažem sva se dogovorila, da mi pride nasproti v drugem delu poti, kjer se preizkušanje samega sebe šele začenja. Ravno v pravem trenutku se je prikazal. Nekateri tekači so imeli spremljevalca na kolesu že od začetka, drugi so imeli oskrbo iz avtomobilov, eni pa so bili čisto brez posadke. Tudi solo se da takšen podvig izpeljati, vendar je veliko lažje, če veš da je nekdo prišel samo zaradi tebe, si vzel svoj čas in ti je pripravljen pomagati. Sploh ko je to izkušen tekač kot je Tomaž, ki je bil že nekajkrat na tem ultra maratonu.
Počasi sem začel čutiti noge in tudi tekel sem počasneje kot sem treniral. Kmalu sem ugotovil, da bo potrebno preklopiti na plan B in kombinirati hojo ter tek. To sem si zamislil že lani med mojim prvim ultra tekom. Tako sem zadnjih 30 kilometrov enega prehodil ter 4 tekel. Lahko bi se sicer prisilil in tekel naprej, vendar ne vem kako dolgo bi to lahko še trajalo. Verjetno bi šlo, a bi bil davek v cilju in v naslednjih dneh nekoliko višji. Med hojo sem se nekajkrat tudi ustavil, da sem naredil globok počep ter preveril kako je, ko mišice malo raztegnem.
Bolj kot se bližaš cilju, bolj nestrpno pričakuješ oznake na asfaltu, ki naznanjajo koliko kilometrov še imaš za premagati. Meni so bile v pomoč, da sem vedel kdaj naj hodim in kdaj tečem. Kot bi imel trenerja, ki ti narekuje kaj je potrebno početi. Ves čas sem kljub vsemu ostal popolnoma zbran in prisoten, predvsem pa pozitivno naravnan. Ko sem dohiteval enega izmed sotrpinov, sem opazil da se precej muči. Ker lahko v takšnem naporu za telo hitro izgubiš stik z realnostjo, sem preveril če je še pri sebi, mu dal nekaj vzpodbudnih besed ter par datljev, ki sem jih varčeval za morebitno krizo. Tomaž se je med tem iz kolesa spravil v tek, ter opravil z menoj še nekaj kilometrov na nogah, da ga ne bi preveč zeblo.
Ko sem prispel do odcepa za Logarsko dolino, sem vedel da me nič več ne ustavi do cilja, ki je bil sedaj oddaljen le še 3 km. Na dan so prišla čisto nova čustva, ki so me še bolj vlekla naprej. Ultra tekaška blaženost. Ne najdem pravih besed za to stanje telesa in duha. To mora človek sam prigarati in doživeti v sebi. Mislim da sta trpljenje in dolgo pričakovanje sestavni del recepta za to. Čeprav se verjetno sliši čudno, lahko rečem, da sem v teh zadnjih kilometrih najbolj užival. Bil sem v Logarski dolini, kamor sem prispel korak za korakom. Čutil sem posebno energijo, ki jo izžareva ta kraj.
Preden sem prispel do ciljne črte, je bilo potrebno premagati še manjši klanec, kar mi sploh ni predstavljalo težav. Zraven je zopet pričelo deževati. Lahko bi še kar tekel, utrujenosti in bolečin kar ni bilo več čutiti. Ustavil sem se, dvignil roke, ter glasno zavriskal ob izpolnitvi svojih sanj. Življenje je lahko res lepo, tudi na oblačen in deževen dan.
Rad bi se zahvalil vsem, ki ste mi pomagali na poti do tega cilja: Dejan, hvala za prevoz v zgodnjih jutranjih urah; Tomaž, hvala za spremstvo na poti, za tvoj čas in voljo, da si se kljub vremenu odločil, da me spremljaš; in hvala moji družini, ki me je v mislih spremljala vso pot, ter vedno potrpežljivo čaka, da se vrnem iz svojih dolgih treningov.
Marko Krenker 
Čestitke Marko! V veselje mi je bilo te pospremiti do pričetka 75km preizkušne.
LikeLike