(Že spet) Ljubljanski maraton

Letošnja sezona se počasi zaključuje in pri meni bo zabeležena kot seznam mnogih presežkov. Že takoj na začetku leta sem si postavil visoke cilje, s K24 na čelu, nekaj krajšimi tekmami za pridobivanje hitrosti, obenem pa sem imel v mislih tudi Ljubljanski maraton konec oktobra. Aktiven sem bil tako rekoč skozi vse leto in se pripravljal na to ali ono tekmo, ki se je bližala.

Tako je prišel na vrsto tudi Ljubljanski maraton, ki velja za tekaški praznik. Dogodek, kjer v vsej veličini občutiš to neverjetno energijo teka. Ko v pogovoru omeniš (sploh ne-tekačem) znesek prijavnine, se marsikdo obregne ob to. Če ne verbalno, pa se to razbere iz izraza na obrazu. Štirideset evrov, da se potem lahko mučiš s tekom? Kdor ne teče, res težko razume… (to je sicer tema že za svoj zapis).

Skratka, sam sem se z veseljem prijavil in se tudi pripravljal, z namenom da izboljšam svoj čas maratona. Naj povem, da treniram bolj intuitivno kot strukturirano, kar pomeni, da se ne držim nobenega predpisanega programa treningov. Tečem po občutku in časovnih zmožnostih, dvakrat tedensko med 5 in 10 kilometrov in enkrat daljšo razdaljo, ki vključuje ponavadi precej vzpona. Imam pač raje razglede iz bližnjih hribov kot samo nabiranje kilometrov v predpisanem času. Vsak tek užijem v vsej polnosti, ne samo zato ker bi ga moral opraviti za trening. Ker lahko!

Oktober je mineval, naredil sem nekaj intervalnih tekov, preizkusov tempa in na podlagi opravljenega dela ocenil, da bi lahko maraton pretekel v manj kot 3 urah in pol. Nisem pa preveč stavil na to številko; če bo šlo super, v nasprotnem primeru pa tudi nič narobe. Pri maratonu lahko gre marsikaj narobe. V teoriji je vse lahko perfektno, pa se v praksi potem hitro zalomi. Že pri žuljih naprimer.

0274a05ebdf1791675ab0e65206924dc

Vedel sem, da sem najbolj fizično pripravljen odkar hodim (oziroma tečem) po zemlji, zato sem po eni strani komaj čakal, da v praksi preizkusim to svojo teorijo. Plan je bil, da pričnem zmerno in proti koncu stopnjujem. Tako kot mi je to uspelo na polovični razdalji v Radencih letos. Pričel sem umirjeno, brez divjanja z množico in se do konca Dunajske ceste počasi prebijal mimo so tekačev. Startal sem skupaj s prijateljem, ki je tekel na polovični razdalji, direktno po nočni izmeni. Po dobrih 10 kilometrih sem kolebal, naj se držim nazaj, ali naj izkoristim izvrstno počutje in rahlo pospešim. Odločil sem se za slednje in pomahal v pozdrav prijatelju, ki je ostal za menoj. Bilo je precej toplo za ta čas v letu, a dobršen del poti je potekal v senci, zato niti ni bilo prevroče. Počutje je bilo na vrhuncu, vzdušje pa prav tako. Otroci, ki čakajo z iztegnjenimi rokami za petke, gledalci ves čas ob progi navijajo in vzpodbujajo, ko pa pritečeš proti godbi ki igra, pa te preplavijo mravljinci in zdi se ti da bi lahko kar poletel…

Tako je mesto počasi drselo mimo mene s takšnimi in drugačnimi že poznanimi prizori, z drevjem v jesenskih barvah in rahlim vetrom, ki nosi listje naokoli. Ni pa bilo vse tako intenzivno kot prvič. Vendar še vedno nekaj posebnega. Zares sem užival. Potem pa so se nekje po polovici pričele prav tako meni že znane težave z želodcem. Nič pretiranega, le tisti občutek ko ne veš ali si premalo jedel, preveč pil, bi bilo treba na veliko potrebo. Pojedel sem banano, ter pričel črpati moči iz globljih rezervoarjev. Trpljenje je bilo treba sprejeti, ter teči z njim. Telo se je počasi upiralo, a nisem dopustil, da bi me to preveč vrglo iz ritma.

35421d293995b582624b3029fedd60ba

Maratona ni nikoli lahko preteči in tudi tokrat se je bilo potrebno potruditi. Na nekje 25. kilometru me je dohitel vlak tempo tekačev za čas 3:30, kateremu sem potem tudi sledil. Dobre pol ure je šlo v korak z njimi. Kilometer za kilometrom kontrolirano v tempu 4:50. Luka in Sebastjan sta delo zajcev opravila res z odliko! Potem pa se je v misli prikradel dvom, ki je zatrjeval, da ne zmorem tako hitro. In preden sem misli usmeril drugam, sem že zaostajal. Sploh zaradi postankov na okrepčevalnih postajah, kjer sem si vzel mandarine ter hladno vodo.

Trudil sem se, a telo se ni odzivalo na ukaze, naj sedaj ne popušča. Vseeno sem še nekako držal hitrost na nivoju dobrih petih minut na kilometer. Mimo je bilo že več kot 30 kilometrov in sedaj so mi šle table, ki označujejo vsak pretečen kilometer že kar malo na živce. Kaj me ne morete pustiti, da samo tečem v miru? Tako velike so, da jih nikakor ne moreš spregledati. Tudi če bi se trudil!  Potem sem se spomnil, kako počasi sem tukaj tekel v obeh prejšnjih udeležbah maratona. Pa tudi sočutje za trpljenje ostalih tekačev mi je dalo nekaj zagona. Nekateri so vmes že hodili, zato sem jim namenil kakšno vzpodbudno besedo. Sedaj ni bilo vprašanje več ali pridem do cilja. Vprašanje je bilo v času, katerega bom porabil.

0bbb9cb76836530451cbb1608a401fc4

Od tu naprej je bil um kladivo in telo žebelj, ki mora do glave v les. Morda pretiravam s to prispodobo, saj trpljenje konec koncev ni bilo tako zelo hudo. Že res, da se je proga vlekla, a morala še zdaleč ni šla nikamor. Tako pa spet nisem bil obremenjen s časom v katerem bom končal ta maraton. Po Dunajski nazaj proti centru, pa še ovinek na Miklošičevo in Pražakovo, čez Zmajski most, pod grad in mimo Magistrata, čez Tromostovje do Prešerna, ter nazaj na Slovensko. Potem v daljavi zagledam levi ovinek, ki vodi v cilj na Kongresnem trgu. Na monitorju s časom je kazalo že 3:35, a to je bruto čas. Da smo prišli iz konca druge štartne cone do dejanskega starta je trajalo cele štiri minute, saj nas je bilo več kot osem tisoč. Končal sem tako v treh urah, enaintridesetih minutah in nekaj drobiža sekund, ki so dejansko nepomembne.

3a862a6c5250c845e526a4c1c2be2078

V cilju kot je že v navadi, prejmeš medaljo ter majico z napisom “za mano je 42 kilometrov na Ljubljanskem maratonu”, ki jo potem s ponosom lahko nosiš na ostale teke. Noge so bile prijetno utrujene, zato sem jim namenil krajše raztezanje, potem pa se počasi odpravil nazaj do Trga republike, kjer so bile garderobe. Hoja po maratonu je vedno posebno doživetje!

Z rezultatom sem kar zadovoljen, saj sem lanski čas izboljšal za 15 minut, a vseeno ostaja občutek neporavnanih računov. Ker vem, da sem sposoben odstriči še vsaj nekaj minut. Z doslednim delom in bolj specifičnim treningom seveda. 

Da ne bo pomote, tekaških čevljev nikakor nisem obesil na klin, še vedno vsaj ob nedeljah zjutraj vstanem zgodaj in se odpravim po dozo svežega zraka in dobrega počutja, ker brez tega več ne gre. Tečem, ker lahko, ne zato ker bi moral! 

b56836233ab24760fe4dd951ea1a527a

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s