Poletni tek

V zadnjem času sem opazil, da rad pišem o teku. Tako podoživljam svoje dogodivščine in s tem ko jih tukaj podelim z vami in morda koga motiviram,  mi to daje še večje zadoščenje. Tam zunaj je vedno lepo, ne glede na vreme in vse ostale okoliščine. Tek resnično osvobaja in je kot nekakšna terapija za misli.

Poletje se je že poslovilo, zato se bomo odpravili 3 mesece nazaj, ko sem se na morju pripravljal na ultra tek. Bilo je pravo poletje in vročina se je bližala vrhuncu. Vsak drugi dan sem zjutraj tekel in tako aktivno preživel dopust.

Continue reading “Poletni tek” →

Ultra

V soboto je prišel dan, na katerega sem čakal kar nekaj časa; pravzaprav nekaj let. Pretekel sem ultra maraton Celje – Logarska dolina. Prireditev ima najdaljšo tradicijo pri nas med tovrstnimi maratoni. Tokrat je šlo že za 34. ponovitev. Ko sem prvič slišal za ta dogodek, mi nikakor ni bilo jasno, kako lahko nekdo preteče takšno razdaljo, kaj šele zakaj bi si tega sploh želel. Vedel sem samo, da se že vožnja z avtomobilom do Logarske doline neznansko vleče. Ampak sčasoma se je ta nora ideja zdela vedno bolj mikavna.

Skočimo 10-in-nekaj let naprej, in stojim na startu 75 km dolge preizkušnje. Med udeleženci opazim, da je večina že bolj zrelih let. Mislim, da je bilo mlajših od 30 let manj kot 10. V pogovoru z najstarejšimi ugotovim, da so nekateri ta ultra maraton pretekli že po 10 krat, ali pa še več. Upam da bom tudi jaz pri takšnih letih lahko še vedno tako aktiven.

Continue reading “Ultra” →

Nimam časa.

To je najpogostejši izgovor, s katerim ljudje utemeljujemo svoj ne-interes ali pa se čemu izogibamo. Slišimo ga vsak dan, od vsepovsod. Če dovolj pozorno opazujemo samega sebe, to verjetno izrečemo precej pogosto. Podobno je kot s frazo “hvala Bogu”; dejansko ne izražamo hvaležnosti Bogu – vsaj v večini primerov ne. Enako tudi s časom ne mislimo, da ga nimamo na razpolago. Sama besedna zveza je sicer malo nelogična, saj si časa ne moremo lastiti, čas konstantno teče brez da bi imeli vpliv na to.

Continue reading “Nimam časa.” →

Uršlja gora

…je najvzhodnejši vrh Karavank, ki leži med Slovenj Gradcem in Črno na Koroškem, ter Ravnami na Koroškem in Šoštanjem. Domačini na Koroški strani mu pravijo kar Gora. Na njej stoji najvišje ležeča cerkev pri nas, katere zavetnica je sveta Uršula. Po njej ima gora tudi ime. Legenda pravi, da je nekoč na vrhu živel povodni mož, vse do konca 16. stoletja, ko se je na goro iz Pohorja priselila Uršula. Tu je srečala povodnega moža, ki je kraljeval v Črnem jezeru. Ker ni maral Uršule v svoji bližini, se je z jezerom vred preselil k Velikim Kopam na Pohorje, kjer je jezero še danes.

Continue reading “Uršlja gora” →

Motorist brez motorja

Motoristična sezona se počasi zaključuje, saj so temperature postale prenizke za udobno vožnjo z motorjem, jaz pa razmišljam o tem, ali se še lahko imam za motorista ali ne. Pred nekaj leti sem si ponosno lastil motor in ravno na Martinovo nedeljo sem se odpeljal ne eno izmed najlepših voženj, kar sem jih izkusil.

Že od malih nog sem bil zaljubljen v motorje. Moja brata sta me večkrat vozila naokoli na svojih mopedih, in kasneje na pravih motorjih, ki sta jih imela svoj čas. Takrat še ni bilo tako dostopno priti do avtomobila kot danes. Moped je tako za nas na vasi bilo prvo lastno prevozno sredstvo, ki ti je omogočilo bolj svobodno življenje. Tomos je bil v tistih časih standard, ki si ga je lahko privoščil skoraj vsak. Štiri brzinca (Tomos APN6) je imel praktično vsak, ATX in CTX so bili bolj redki, MZ-je ali Jawe pa so imeli le izbranci. Če si imel kaj od zadnjega, si bil že glavni na vasi. Zato sem takrat, še kot otrok imel prepričanje, da je moj brat bil pravi frajer, saj je imel MZ-ja.

Continue reading “Motorist brez motorja” →

Lovska, lovska je ta!

Par dni nazaj sem med prebiranjem novic na družabnem omrežju naletel na žalostno zgodbo o agresiji lovcev nad domačimi živalmi v moji okolici. Želel sem že napisati svoj komentar pod objavo, pa sem si rekel: zakaj bi se (tako kot že prevečkrat) spuščal v nesmiselni besedni dvoboj z neznanci in tako tratil svoj čas? Na koncu tako ali tako vsak verjame v svoje vrednote. Nima smisla prepričevati druge v nekaj česar ne želijo slišati. Nato sem sklenil, da bom objavo delil na svojem profilu in napisal nekaj stavkov o tem. Potem sem se spomnil, saj imam sedaj čisto svoj blog, na katerem lahko malce bolj na dolgo napišem nekaj o tem in tako sem pristal tukaj.
Continue reading “Lovska, lovska je ta!” →

Moj prvi

Že nekaj časa sem imel željo, da pričnem del svojega življenja in izkušenj deliti s svetom, z ljudmi okoli sebe. In že nekaj časa pišem, kar tako zase, vsako juto. Sedaj je želja postala dovolj močna, zato sem se odločil zapisati svojo prvo blog objavo. O vseh razlogih morda kdaj drugič, danes bom pisal o maratonu.
Torej, preteklo nedeljo sem se udeležil Ljubljanskega maratona. Zakaj bi nekdo sploh želel preteči 42,195 km in se več ur mučiti ? Na kratko, ker je fajn! Večini to ne pride niti na kraj pameti! To je samo za norce. No, jaz sem eden izmed takšnih norcev (ne da se je s tem za hvaliti).

Šalo na stran, že dobri dve leti mineva odkar sem začel teči in v tem kasneje tudi izjemno uživati. Nekaj v meni se je premaknilo, zato sem dobil željo po gibanju. Že prej sem (za povprečneža) precej kolesaril in iskal vedno nove izzive na svojih turah, jih podaljševal ter užival v vsakem vrtljaju pedal. Biti tam zunaj v naravi je nekaj posebnega, ne glede na vreme; res je včasih lepše kot drugič, vendar nikoli ni slabo. Niti enkrat mi ni bilo žal, da sem se odpravil ven. Vedno ko se vrnem nazaj se počutim bolje.
Continue reading “Moj prvi” →