Motoristična sezona se počasi zaključuje, saj so temperature postale prenizke za udobno vožnjo z motorjem, jaz pa razmišljam o tem, ali se še lahko imam za motorista ali ne. Pred nekaj leti sem si ponosno lastil motor in ravno na Martinovo nedeljo sem se odpeljal ne eno izmed najlepših voženj, kar sem jih izkusil.

Že od malih nog sem bil zaljubljen v motorje. Moja brata sta me večkrat vozila naokoli na svojih mopedih, in kasneje na pravih motorjih, ki sta jih imela svoj čas. Takrat še ni bilo tako dostopno priti do avtomobila kot danes. Moped je tako za nas na vasi bilo prvo lastno prevozno sredstvo, ki ti je omogočilo bolj svobodno življenje. Tomos je bil v tistih časih standard, ki si ga je lahko privoščil skoraj vsak. Štiri brzinca (Tomos APN6) je imel praktično vsak, ATX in CTX so bili bolj redki, MZ-je ali Jawe pa so imeli le izbranci. Če si imel kaj od zadnjega, si bil že glavni na vasi. Zato sem takrat, še kot otrok imel prepričanje, da je moj brat bil pravi frajer, saj je imel MZ-ja.